Poljubljaš bledo listje
v kapljicah dežja,
božaš mehko rastje v poljanah sla.
Najbrž si mislila sle kot strasti, ne sla kot kurirja, poštarja.
Ja, vem, če napišeš sle, ki bi morala biti tam, izgubiš rimo. Če
daš sla, kot si ga, izgubiš smisel pesmi.
Zanimivo, ko prebereš pesem, niti ne opaziš, da je to, kar je izpostavila Lidija napisano napačno in da bi se zaradi tega podrla nit pesmi, ki jo je avtorica pričarala. In tu so seveda budna očesa, ki opazijo:). In prav je tako:) Vem, da se ne da zamižati, tudi na eno oko ne, a verjamem, da bo avtorica zdaj v dilemi. Da se dotaknem pesmi, čudovita simfonija barv, ki si jih prilila v bledino listja, ki zažari pod tvojimi dotiki. Ne vem, berem dva verza in v zadnjem me nekako zmoti konec, preveč enostaven - v tem človeštvu mej ljubiva se midva - in pesem si ga ne zasluži. No, to je moje mnenje in upam, da avtorica ne bo zamerila, a vendar, pesem je res tvoja in kot sem poudarila, za prvi dve kitici moj poklon, zadnja pa, seveda po tvoji presoji, da ne bo pomote.