Kako si naj pojasnim? Pišem, brišem, pišem, brišem napisano, v
ušesu pa šepet Ljubica ... In prsti so zastali na tipkah, srkam
besede, ki si jih na rahlo zavil v biserno roso gozda v jutru in
pred mojimi očmi in fotografija, ki jo pričarajo jutranje meglice,
podoba dveh, ki tavata ... in? Morda večno iskanje ali pa?
In očitno so pri tebi, Dani, ti vsakdanji izprazniki redki, vzameš si jih za intermezzo med vihtenjem peresa in mislimi, ki jih moraš zvezati z močno vrvjo, da ti ne prihrumijo na plan, preveč je vsega na trenutke in potem lepo doziraš, ne ne, po kapljicah, po curkih:)). Hja, mislim, da bi se marsikdo izmed nas moral nalesti malo tvojega curkovanja:)))))).