Naj še sama dodam svoje mnenje o teh 'tehničnih' plateh poezije. Na našem portalu me je v začetku malo motilo, če je bila pesem sredinsko poravnana, še bolj pa, če je bila poravnana desno. Pa sem se kar navadila, zlasti zdaj, odkar na levi nimamo več širokega temnordečega roba in je levo poravnana pesem "skrajno levičarska" (he he).

Kar se tiskane izdaje tiče, gledam na vizualni učinek in na 'komodnost' za bralca. Ko sva z Gregorjem ustvarjala Zaskorjeno, sva se odločila za 'kvadratast' format, ki se mi zdi zelo priročen in luštkan. Dejstvo pa je, da so moje pesmi večinoma dolge, zato sva jih, da jih ne bi razvlekla čez cele kupe strani, morala prelamljati, da je prišla cela pesem na eno stran. Pri tem sva poskusila z levo in s sredinsko poravnavo; pred poskusom sva se oba bolj nagibala k levi poravnavi. Ko pa sem primerjala, sem ugotovila, da pesem deluje bolj 'kompaktno', če je na obeh straneh neenakomerna, kot pa če je po levi strani gladko odrezana, zalikana, po desni nazobčana, takoj nato v sosednjem stolpcu pa spet gladko odrezana in na skrajno desnem robu spet nazobčana. In tako sva se odločila za sredinsko poravnavo - vključno z naslovom pesmi. Tako je pesem, da se tako izrazim, 'enakomerno razpršena'. :)

V mojem predzadnjem svežnju poezije, Popotovanje neke duše, pa sem se odločila celo za desno poravnavo, ker sem izvode 'toplotno' zvezala, kar pomeni, da se knjiga ni dala niti 'zlomiti', zato je bilo za bralca najudobneje, da so bile pesmi na zunanjem robu (tam, kjer je vezana, se knjiga močno drži skupaj in ob, denimo, levi poravnavi se začetki verzov ne bi dobro ali pa sploh ne videli).

Mislim, da nekega univerzalnega recepta ni, ker na primernost take ali drugačne poravnave vpliva toliko dejavnikov (torej: od formata in vezave knjige do dolžine pesmi, tipa črk itd.).

Drži pa tudi, kot je povedal že Svit: dobri pesmi nobena poravnava ne bo škodila (zdaj govorim o tehnični formi, ne o formi, povezani z vsebino pesmi, kot je npr. carmen figuratum), slabi pa ne pomagala.

Lep pozdrav!
Kerstin