Menim, da je to razmišljanje večno, pa ne samo v poeziji, tudi v drugih vejah umetnosti. In razmišljanje, le zakaj šele takrat slavni, ko so odšli? A je le peščici dano, da so za časa življenja opevani, ljubljeni in cenjeni? In nehote se ponudi misel, da je veliko teh resnic povezanih z materialnimi in da se še vedno prisotno, denar, sveta vladar. Res pa je, da se z denarjem ne da kupiti življenja. In morda tiste, ki si želijo slave, napaja misel, no, me bodo pa potem bogovi častili.

Seveda mi je pa pesem všeč!


lp, ajda

Dragi moji poetesi!

To ni pesem, temveč vrstice, ki bodo legle v marmorno nedrje...nekomu. Mogoče celo meni - velikemu ošabnežu. Kdo ve? No, šalo na stran, trojček je mišljen kot samoironija živečega pesnika, svobodnega pesnika, ki si upa napisati kaj takega? Sem mar to jaz? Bognedaj ;) Ali pač?
Ajda, ja, je transcendentno, povsod je, pri pesnikih, slikarjih, glasbenikih, kurtizanah in don juanih. Resnično, povem ti, kot to pišem. Sem, vesel, da so ti všeč moje bagatele!

Seveda sem daleč Hope. Še celo nogo imam zunaj, pomisli! V bogove ne verujem, no v lepe že, postavne in ljubke, ki ljubijo poezijo in vino in jih ni sram priznati, da jim toči Ganimed čez dan ambozijo, ponoči med. Imaš prav Hope, tam ni interneta, ni pesmi.si, ne preje v katero se zavija talent, ko ga božajo ženske ročice, ni oči, ki se pobesijo, kot terja kemija, ne besed, ki bi gnale viharje preko žil, ne jambov, da bi gnetli želodec. Tam sta samo temina in hladen mrč. Ničesar ni, še diha ne. Niti tebe, Hope.

;)

Mrož

Pokopana bom zraven ata, tam je prostor prihranjen zame.
Ni zažgan, tudi jst ne. Vidiš, če tko pogledaš večnost je,
tudi iz roda v rod, slava nima nič s tem. A je veliko.
Starejša sem, prej bom. Mi je prav.

Lepo si napisal prav v drugem odstavku, vsega ne razumem, bom pa enkrat vpraša bolj podrobno.
Lp Mrož,
hope