Hvala za pojasnilo in za razkritje globine pesmi, jaz sem se bolj nagibala pogovoru med reko in teboj, ko si se sprehodil in reka, ti je šepetala svoje misli, katere si prelil na papir. Je pa seveda veličina pesmi ravno v tem, da odstira obzorja in poglede in včasih se potopimo kar v ponujen naslov, kot se je zgodilo meni.
Tako se mi je utrnilo ob verzih, ki se me najbolj dotaknejo - tistem o otroku, ki je pozabil, in tistem o reki, ki se spominja. In seveda podoba zrna nevidne svetlobe.
Te dni sem tudi sama iskala odgovor na to, kaj je smrt. Našla sem ga. Mogoče. Mogoče ne.
Hvala Kerstin, tudi tebi za tvoje besede, ki si jim predana. Ja, skrivnost, ki ne bo razvozlana, o kateri pa ne bomo prenehali razmišljati. Vesel pa sem, da se je Reka prijela, ker je njen zaključek optimističen, skoraj verniški. LP.
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!