Kje boš jeseni? avtor Dani Bedrač

Za Dušana avtor Dani Bedrač

Oj Dani!

Najbrž si že videl, da sem prilezel na ta forum in se tu pa tam včasih malo "jajcam", ene parkrat sem že nekaj ljudi nehote spravil v slabo voljo, a naj rečem, da diskutirma predvsem za to, da "kradem" drugim njihovo znanje in izkušnje, manj ali nič zato, da bi komu kaj preveč solil pamet.

Prebral sem ob tvoji zadnji pesmi in obe sta mi všeč.
V kontekstu tvoje poetike predvsem zato, ker se mi zdiš še bolj spontan v prostem verzu, kot v rimi.
Ostajaš Dani tudi tu, temačen in grozeč, kot kakšno sivo razburkano poletno nebo, nevihtno seveda, iz kateerga se lahko zdaj zdaj usuje.

Čeprav, naj rečem, da si zame hkrati edne redkih avtorjev, ki deluješ znotarj svojih priljubljenih tem, tudi v rimi hudimano spontan... včasih mi deluje zgolj malo preveč rutinirano. Zato imam raje prosti verz.

Bom pa tvoje pisanje izkoristil za eno negodovanje, ki izhaja iz centriranih postavitev pesmi. Me res blazno moti. Morda gre za sitnost moškega poznih srednjih let, a tudi Pungi pravi tem postavitvam "začetniška napaka".
V življenju sem videl samo eno pesem, ki je s centrirano postavitvijo opravičila svojo formo. To je bila ena pijanska refleksija Dušana Brešarja, ki jo je tako postavil, da je dobil ven obliko kozarca - keliha.
Drugače pa mene res moti zato, ker mi pogled avtomastko, med branjem, sili že od začetka v sredino verza in ker rad pesmi "berem hitro" (vsaj prvič), je to moteče.

Sem prav radoveden, kako ti gledaš na to, mačkon stari in zakaj centriraš pesmi?

ajD

Peter