Ja, tudi jaz sem slišala ker eno muziko, ko sem jo brala. Taka luštna in sporščena, neobremenjena ... Ampak jaz bi drugo polovice pesmi malo prečistila, pustila pa seveda isto vsebino. Le dolgi stavki, se mi zdi, da nekako podrejo ritem in s tem živahnost pesmice.

Priznam, da sicer nisem razmišljal, kaj bi popravljal, vsekakor pa že pogled na pesem potrdi upravičenost tvoje kritične osti, Zalka.

Na koncu se kar razvleče - zdaj, če je to namerno, bo mogoče razkril pesnik sam?
Dvomim.
Sem pogledal še eno njegovo pesem, tisto igračkanje z besedami, ki je prav luštno, samo na koncu zvodeni v nekakšen prazen larpurlartizem. A nazaj k tej pesmi:
ja, pridružujem se tvoji misli, da se da to pesem še popeglati. Meni poleg tvoje opombe preveč štrli še dvoje. Že omenjeno ponavljanje pevca Jarrya Garcie ter zadnja vrstica. V obeh primerih gre za nekonsistenčnost, ki ošvohni pesem. Srce ali uho in ljubi ali ima "samo" rad?
Itak bi jaz kar zbrisal zadnji verz. Že zaradi naslova.
Se mi zdi, da je ves sok pesmi v kurcu... :-))
Kaj meniš Z.?

ajD

P.

Ha, ha, ha, Pero! Lepo si to napisal. Kaj menim? Ne le v pesmi, ha, ha, ha.

No, če sem resna, menim, da je treba pesem še piliti in to zelo previdno, da ne zgubi, ampak pridobi. Tudi tvoje pripombe bi pri tem zelo upoštevala.
Lp,
Z.

Dobra pesem, tudi meni je bila čudno všeč na začetku. Ima nekaj v sebi.
Ampak če pogledam v čas v katerem smo, pa recesija hočeš-nočeš jo imamo,
potem je biti zatrapan v komercialistko dobra poslovna poteza...
Ne vem zakaj bi se kaj brisal, zato ker je napisano z lastnim občutkom?
Potem nima smisla...Ampak je prikupna.
lp,hope

Bom tvegal in vzel za iztočnico vprašanje Hope z iskrenim upanjem, da ne bo vzela tega, kot oponiranje njej.
Zgolj pojasnilo mojega razumevanja smisla objavljanja poezije.

Če gre samo za zapis lastnih občutkov, ni nobene potrebe po objavljanju.
Pesnik se mora po moje truditi, da vzbudi določene občutke pri bralcu.
Objava je torej namenjena bralcu, ne pesniku, zato se mora pesnik potruditi dvoje - da najprej sam pri sebi dojame, zakaj pesem objaviti in potem vložiti vse svoje znanje v še tako kratko pesem, da bo dosegel željeni efekt/občutje. Čeprav slednjega nikoli ne (iz)ve.

Od tukaj se mi zdi, izhaja tisto znamenito vprašanje: Kaj je pesnik hotel s to pesmijo povedati?

Seveda pa se lahko pesnik postavi na vzvišeni tron in reče jaz vem, vi pa ne in tako ex catedra poje svoje pesmi. Ki jih mogoče razume sam mogoče celo on ne. Tudi tako je mogoče objavljati, vendar je v takšnih primerih potrebno upravičeno pričakovati, da bodo pesmi deležne le malega števila bralcev in še manjšega, pri katerih dosežemo vsaj približno podobna občutja, kot jih je hoteli posredovati.

Meni se zato za vajo te dimenzije poezije zdi posebej prikaldna oblika haikuja, kjer se mi zdi, da ni toliko pomembna oblika, kot sporočilo, ko skuša pesnik hipoma vzbuditi v bralcu podobna občutja, kot jih je ob nekem vtisu bili deležni sami.

In še nekaj bi rad zapisal ob zaključku tega razpredanja. Takšna pisanja so v prvi vrsti namenjena meni samemu. Zato da skušam sam sebi pojasniti svoje početje. In hkrati dajem to isto "teorijo" v presojo kolegom, ki se pečajo s podobno rečjo, kot jaz.
Da ne bi slučajno kdo na tem forumu mislil, da sem jaz pitajbogakdaj že vso pamet požrl in sedaj tukaj nekaj predavam.... iskreno ne.

imejet lep dan.

P.

Pozdravljen Perorez,

kdorkoli bo bral, karkoli bo bral bralec, ki bo bral več kot samo enkrat po
vsakega ali kakor hočeš kdo, kakor ljubo,
hotel bo potem, kakor je prav, da vsak piše z občutkom, iskrenosti,
do sebe in drugih, ker v pesmi morajo biti tvoje misli, tvoje ideje,
tvoja živa, moja, naša živa beseda, drugače nima življenjske vsebine.

Ker srce bije za BITI, ne samo za SLAVO.
Veš Perorez, bolj pri zadnjih če ne zadnja v tistem času na portalu so me učili pisanja HAIKU-ja.

Če bi zdaj bral moje napisano o kratkem in pomenskem, bi imel vse skoraj
odgovore, zato. Potem sem enkrat šla prebirat haikuje pa da sem se potopila v sredo, kot sredi romana, me je začela boleti celo glava.
Pa ni bilo veliko besed, vsebine pa...

Sigurna sem, da vsak pride do točke, ko ima na drugi strani bralca, ki ima rad določen način razmišljanja občutkov, ne glede če ne pišemo samo tako, kot da smo pred govornim izpitom...

Mimo sebe ne morem v besedi, lahko ti??? In kdo drug???
*

lep pozdrav, Perorez

Spoštovana hope, absolutno se strinjam.
Še posebej pri tisti misli o bitju in slavi.

Seveda si tudi jaz želim biti slaven, a sem zadovoljen že, če bijem.
(Po možnosti v sinusnem ritmu. :-) )
Ker to je pravzaprav vse, kar imam(o).

Lep dan imej.

P.

Tisti slavni, res slavni so bili zaradi in so zaradi sebe,
ko so pokazali in dali svoji volji moč, sami če bi bili tudi ne bi bili slavni,
kdo je slaven sam???
In če nisi slaven in je drugače, koliko vrednosti še ostane posamezniku???
Ali je vredno tudi tko? (!!!!!!!)
lp,hope

vse dobro Perorez, ostati svoj zaradi sebe je tudi nekaj...