LUNI, prvič (poskus dialoga) avtor kočijaž

Če pušča kočijaž pomoč
kot čas ki ne daje več,
ne zmore podaljšati
bola moči,

hoče v miru
v svetlobi žarkov
svetijo pri odgrnjenih zavesih,
napol odprto okno

poveže čas
ne vzame takoj,
hoče pogovor
dolgi v tišini

kjer oči govore
vse besede,
ki jih poznaš,
vse tisto kar veš,

ni v žepih in srcu denar,
ta nima nič s časom in večnostjo, ne slovesom,
ko prihaja žarek v znamenju odhoda,
drži pogled v besedi slovesa,
ko krč naznani odhod v nebo,
stisni močneje naj ti da zadnje slovo

sklopi roke
okoli prsi mu,
položi oči,
da mirno zaspe
v zaprtih očeh
odhaja duša,

da se ne joče,
da ji ni prehudo,
zato.

Nihče ni lastnik bolečine,
bodi prijatelj in tolažnik
ko ločuje se telo in duša,
tam na nebu so zvezde,
od njih do tebe,
vsako noč sveti.
Verjemi.

za Lidijo

hope