Tožba osamelih avtor
PerorezPesem je dobra. Če bi iskala najpreprostejši razlog, zakaj je dobra, bi rekla, da zato, ker je dolga, pa vseeno vleče k branju. Pri daljših pesmih se namreč rado zgodi, da so razvlečene, izgubijo težišče, sol, celo sporočilo se razdrobi. Tvoja je premostila vse te pasti.
Me pa zmoti v pesmi par škratov (piskorv, je včasih prišli), tožilnik namesto rodilnika (da ne vržeš eno plast ...), no, vejic ti ne bom šla lektorirat :)), v zaključku pa tole:
Tu boš našel svoje dobrine,
jo slišim, ko pravi
odhajajoč nazaj k svoji stojnici z mlado čebulo.Tu bi bilo bolje obrniti zaporedje osebne (pravi) in neosebne (odhajajoč) glagolske oblike:
...
jo slišim reči,
ko odhaja nazaj ...Tvoja možnost ni ravno napačna, je pa malo nerodna. Če se z mojim predlogom ne strinjaš, postavi vsaj vejico za
ko pravi, da se razmejita odvisnik in polstavek - ne le slovnici na ljubo, temveč predvsem izrazu.
Zadnja stvar, ki bi jo omenila, pa je kombinacija različnih jezikovnih zvrsti v pesmi. Tale mešanica knjižnega, pogovornega in narečnega jezika me malo moti. Seveda razumem, da lahko kdaj podobne kombinacije pesmi dajo pravo 'sol', okus, učinek. Vendar gre kar za tri različne ravni, ki se, kot je videti, srednje naključno prepletajo. Predlagala bi zagotovo ohranitev pogovornega jezika, ker bi pesem izgubila vso sočnost, če bi jo šli likat v knjižno slovenščino. Bi pa poskušala najti pogovorne ali v skrajnem primeru knjižne nadomestke oz. sopomenke nekaterim izrazom, ki morda malo preveč bodejo (sklečkah, zarustan, žvali, faflam). Mislim tudi, da pesem ne bi izgubila esence, če bi piskerček postal piskrček, noben pa nobeden.
Lep pozdrav!
Kerstin