Iz globokega jutra vzeto avtor kočijaž

Odlično, Lidija. Nekako me spominja na Strnišo, namreč z vzdušjem, ki ga ustvari. To mi je pri pesmih ena najljubših sestavin - da ne le da npr. presunejo ali spravijo v smeh, omogočijo katarzo ali poistovetenje in še kaj, temveč tudi to, kar v njih ni tako pogosto in česar še zdaleč ni preprosto doseči - ustvariti nek dodaten prostor, vzporedno sobivanjsko vzdušje, nekaj, kar nam je novo in hkrati na nek način znano, kar lahko deluje domače, toplo, skrivnostno, pa tudi hladno, srhljivo ... Tukaj me je vsekakor takoj potegnilo v to dodatno dimenzijo. In bolj gre pesem v zaključek, močnejša in boljša je, gre za stopnjevanje na zanimivi, gotovo nehoteni ravni, kar pošteno zazveni bralcu in pusti dolg odmev.

Dve pripombi:
- navrt čas - morda obrazložiš?

- pojavi se ti golt in nato še prepogoltno; ker gre za bolj izstopajočo besedo, je malce moteče njeno ponavljanje oz. bolj pade v oči.

Lep pozdrav!
Kerstin