Malo me zmoti to, da začnes z nastavkom za rimo, naprej pa je verz
prost. Morda bi poskusila z rimo do konca, ali pa jo v uvodu
ukinila. Pesem bi tako pridobila na tehnični dodelanosti, ki si jo
tema , motiv zasluži.
Ajda, pohvale za tole. Ponavadi berem pesmi tako, da ne pogledam, kdo je avtor. Večino stalnih članov po nekaj verzih prepoznam. Tebe v tej pesmi nisem! Bolj ko mi je bila všeč, bolj sem bila radovedna, kdo je avtor. Hm, tisti uh ... na koncu me je pa usmeril.
Torej, da ne bo nesporazuma, s tem seveda ne trdim, da so tvoje pesmi slabe in je ta neka ultra izjema, nasprotno, ves čas rasteš kot pesnica, kar se lepo vidi v tvojih pesmih. In tale je presežna. Samo - brez tistega uh! Preveč je polna, metaforična, tale medmet (in še tripičje) jo nekako zvodeni in ji razbije močan zaključek, ki ga ima pred tem. Res ti priporočam, da ga zbrišeš. "UH" diha iz vsakega prejšnjega verza. :)
Hvala za komentar Lidija. Kerstin, morda je "pravilo" napisati pesem, ko se rodi vzgib, ko te nekaj butne in potem hajd napisati in pustiti toku misli, da te vodi. Sem hotela že napisati v komentarju, da me je k temu napeljala, pripeljala Bedračeva pesem o besedi:
in rodila se je ta moja. In se napisala:). Tisti uh na koncu je bil, ustavi se, namenjen bolj meni in zdelo se mi je, da nekako "paše" v to razmišljanje. Bom pa seveda upoštevala tvoj nasvet in ga zbrisala, pa naj uha le pri meni. In pošteno rečeno, upala sem, da jo opaziš in pokomentiraš. In preko komentarja tudi lahko avtor ugotovi, kje je, kaj zmore in tako dalje in tako naprej. Ja, vesela sem tvojega komentarja.
Sem slišal, da se nekateri jeziki z leti daljšajo in postajajo resnično kačje strupeni.Je pa res težko, če ti pobegne nepremišljena beseda in ko je v etru, ko jo sam čuješ, se vprašaš: "Kdo sem to jaz , da lahko iz mene kaj takega izleti, a obenem je to opomin, da ne prehitevaš sebe, ker ti bo še dolgo žal.Tako se tudi vidi kakšen peklenšček se v tebi redi in ti pobegli grdi uzreki so opomin, da si moraš prevetriti svojo naturo."
Ja, še tako prikupna usteca lahko bruhajo ogenj in žveplo in saj veš, morday tudi občutiš, da ženske znamo peklenščke spustiti na plan, ko se počutimo ogrožene, seveda je to spet odvisno od posameznika, kako reagira. In včasih peklenščki naletijo na odprta vrata, kdaj pa kdaj pa tudi ne in kar prav je, da ne obstajajo "pravila" kdaj kaj:)). Hvala za komentar, tomi.
Draga Ajda, popolnoma sem bila presenečena, kakšen razkorak si naredila med tvojimi prejšnjimi in tole objavo. Zelo sem vesela napredka, le tako naprej!
Za zadnjo vrstico, se pa popolnoma strinjam s Kerstin in iskreno odobravam, da si jo brisala. Pesem s tem samo pridobi. Bravo!
Pa še pripombica, ki je mogoče kar preveč pedagoška, a si ne morem kaj, da je ne bi zapisala.
Omenjaš, da te je prebudila konkretna Bedračeva pesem. V tem je keč prebiranja dobre poezije. Če skrbno izbiramo, kaj bomo brali, se na nezavedni ravni klešemo in gnetemo kot avtorji. Pravzaprav sploh ni tako naporno, kot se zdi sprva.