Andrejka, pozdravljena!
Težko ti tole pišem, ker vem, da hodim po tanki meji okusa, sloga in pesniškega jezika. Mogoče bom le odprla razmišljanje o pesmi Sveže sape.

Zelo previdno bi rada povedala, da se mi zdi, da je v pesmi precej proznih mašil. Zdi se mi, da bi se jo dalo še izčistiti, da bi bila bolj učinkovita. Zdi se mi, da se ključni poudarki razgubijo v pesmi. Nekako na silo hočejo prinesti atmosfero, ki bi se (poudarjam - moje mnenje) sama ustvarila veliko bolj močno, če ne bi bilo "pritiska" na bralca.

Bolj konkretna zdajle ne bi bila rada, ker vem, da si izgrajena pesnica, moji predlogi pa bi kar precej posegli v pesem.
Predlagam pa branje z distanco, ker se mi zdi, da je pesem napisana z močno idejo in čustvenim porivom.

Pomislila sem tudi, da ideja niti ni našla prave oblike. Morda bi morala ta vsebina v kakšno kratko zgodbo, ne v pesem? Ne vem, zgolj razmišljam.

Brez zamere!
Lp,
Zalka

Pozdravček,

tu bi dodala le, da je tak izpust, kot ga ima Andrejkina pesem:
se ovijale [okoli] peščenih stez
tudi pesniško sredstvo in kot tako, recimo temu tako, dovoljeno. :)

Podobne primere poznamo iz znane literature. Na misel mi prideta dva Cankarjeva prijema:

a) ponavljanje pomožnega glagola:

Zaklicala JE nekaj in se JE obrnila.

b) izpust glagolov:

Stala je pred hišo. Povešeno glavo, v rokah cekar, v očeh izgubljeno mladost. [Držala, imela, skrivala ... prepuščeno bralcu, zelo učinkovito. Ja, ni zaman naš Največji. :) ]

Zaključek pesmi, Andrejka, me zmoti, preveč je pričakovan. Sicer mi je pa všeč. Menim pa, da tudi Zalka s svojimi pripombami nakazuje zanimivo smer oz. drugačno obliko pesmi.

Lep pozdrav!
Kerstin