Hvala, Kerstin!
Mene pa vedno znova očara tvoja pozornost pri branju :)).

Lep dan ti želim!
breza

Našla sem dobre besede v pesmi.
Tvoji Breza, si zadela.
Še pred Rašico sem bila prepričana, kot da si kaj jezna.
Zdaj od takrat mi je všeč zemeljska odkritost, preproščina in jasen zemeljski pogled, ne iznad oblakov...že res da sem večkrat na tak način, mogoče zato lažje kakšen dan preživim.... .

Kam je odšla mila deklica - tako končaš z vprašanjem?

Če je pravo bivanje drugje, potem to ni skupno, potem je tvoj zemeljski občutek vida zelo odkrit, jasen in LOGIČEN.

V tujstvu ni domačnosti, tam kjer ni domačnosti, tam te ne gane...
Ni tko? Če bi bilo doma, potem bi bilo mar,kar je tuje je...TUJE.

Odkrito, ni mar, priznaj, če pogledam skozi tvoje oči pogleda, je lažje.

Lep pozdrav Breza,

hope

Hope, hvala za tvoj komentar. Res je, da se ta moja pesem lahko razume tudi tako, kot si jo razumela ti, čeprav sem pisala o ljubezenskem odnosu, v katerem brezskrbni egoizem enega partnerja lahko izpuli ljubezen iz srca drugega partnerja. Tvoje dojemanje moje pesmi mi je odkrilo večplastnost pesmi, kar si štejem v dobro hehehe.
Kar se pa tiče tujstva, ki ga omenjaš, sem mnenja, da je človek lahko tujec tudi v lastni hiši,
če ne more, ali pa ne zna sebe razumeti in sprejeti različnost tistih s katerimi živi. Državna meja je le geografski pojem, ki s človeško mejo nima nič skupnega. V eni svoji pesmi sem zapisala: "Svet mi je hiša, oko ohišnica" in res je! Tudi če bi se preselila na konec sveta se ne bi niti za milimeter oddaljila od svojega edinega pravega doma – bivanja znotraj sebe. Povsod bi zrla v isto modro nebo, vohala isto travo, in povsod bi bila obkrožena z ljudmi za katere točno vem kako se počutijo, ko jih speče ogenj, kako jih boli zlomljeni gleženj, kako jih potre žalost ob izgubi, kako so nemočni da za vedno obdržijo trenutke sreče … in, kako bi mi potem katerikoli človek na tem svetu lahko bil tujec?
V Rašici nisem bila jezna, le preveč utrujena. Na koncu delovnega tedna sem res zbita, izčrpana od dela, pa še dodatno - vožnja do doma, hitro tuširanje, pa spet vožnja do Ljubljane in Rašice … še dobro je, da vam nisem v naročju zaspala hehehehe! Vedela sem, da mi bo ta dan naporen, pa vseeno se nisem mogla upreti želji, da vas končno spoznam, in kot že veš zdržala sem do konca! Saj smo se zadnji poslovili od Rašice :), ali pa Rašce, ne vem kako je pravilno?
Veš, Hope, kdaj sem začela pisati pesmi – ko sem nehala verjeti v pravljice . In, na žalost, ali pa srečo, to se je zgodilo še pravi čas, da začutim zemljo. Res je trda, včasih tudi neusmiljena, vendar nam omogoča rast v širino, globino in višino . Mar potrebujemo kaj več za življenje?

Breza, tale od prejle je lepa, s soncem, sem jo prebrala.
A veš, česa se jaz res,res bojim?
Nočem odrast na način, da še vedno boli.
Zato se držim kot drevo korenin, najino pisanje se razlikuje v tem,
da ti zmoreš, zato zmoreš opisat iz sebe o sebi in vsem kar obstaja
na način, ki je čisto zemeljski, kar je veliko. Malo od nas, pa od
zunaj tudi, da bo šel kdo v to, ne glede na to, da je kot je,
nihče ni kriv ne da je, ne da čas za živo gre naprej...
Dolgo nisem razumela, zakaj nočeš biti v pravljici, ti pa si tako
odkrito odpisala...Ne, ne potrebujemo več od življenja, ni se pa lahko
navadit...odkrit če v uteho hodiš (kot jaz...) v sanje, pravljice, upe (pa preveč čustvene še za človeka...in tut jaz sem...kar seveda posledično boli!). Meni je bilo v Rašici tako lepo, da naslednje leto, če dočakam ziher pridem, upam da vsi, kot smo bili. Nekaj posebnega mi je bilo, kot da naenkrat se poznamo že od nekdaj, tako sem kolikor sem zmogla spoznala in govorila, sploh v mojih očeh si bila čisto drugačna, mehka,
človeška, nič arogantna, kar nisem mogla razumet kako lahko nekdo, sploh pa ženska to razume, dojame in...nenazadnje tako žvi.
Imaš prav, zakaj je treba pulit človeško dušo, mar ni dosti takšnih mat. stvari ki jih se ne rabi, pa jih lahko se premetava od kota do kota kjerkoli po mili volji in nikogar ne bo bolelo.
Tujec, tujka?
Slab. dober?
Kritika ali provokacija, da te nekdo zmede in začneš dvomit celo v vrednost, ne moreš verjeti, da je to možno, celo lastnega obstoja, kar se po čisto osnovni logiki tiče samo človeka, kot prve osebe ednine...
Kadar je treba, kadar ni je to samo kritika oz. niti to ne ni upravičena ampak ponižanje za rast lastnega ega na nek drug račun...
Sama mislim še vedno in tudi prej sem dolgo, da se to za lastno mnenje vrednosti v sebi zase ne splača.
Bodi lepo Breza, me veseli, upam da se kmalu vidimo.
Nič več ni življenje kot življenje!
hope

Hope, prav prisrčna je ta tvoja otroška duša :)! Razumem tvoj strah, pa vendar življenje je res prelepo da bi si zatiskali oči. In bolečina zagotovo ne obstaja zato, da bi nas kaznovala, temveč zato, da nas pouči o tem kaj smo spregledali, ali pa kaj smo narobe naredili. Glej, ko pri padcu zadobimo kakšno rano, jo najprej moramo dobro očistiti, dezinficirati in šele potem jo lahko prekrijemo z obližem, mar ne? Res je, da se bo marsikatera površinska rana zacelila tudi če jo samo prekrijemo z rožnatim obližem, pa vendar duševne rane niso nikoli površinske in zahtevajo vso možno pažnjo, da se pravilno zacelijo. Zato jaz pišem o ranah (niso vse samo moje, naše so), da jih ne pozabim in da tudi druge opomnim, da so tukaj in zdaj, če jih hočemo, ali pa nočemo videti, priznati, razkriti ... vendar so in ostale bodo tukaj, da nas učijo, dokler nas ne bodo izučile.

Toplo te objemam,

breza