Hvala, Lidija za odziv in za mnenje. Se kar strinjam in se bom potrudila v bližnji prihodnosti tole še malo dodelati. Malo premalo v dihanju Gaje in malo preveč v hitenju vsakdana pa povzroči se v ritmu rana...:)

Adelina, Abigail
in čisto zares
Simona

Piha, piha...
ne odneha,
da komaj še drži se streha,
ptica v letu se upeha.

Naj piha, naj ne zastane
... in bilo bi greha
če to pesem ne odpiha
med "podčrtane".

Bravo Adelina!

Lp, MAKI

p.s. Dragi / draga kočijaž, ne mora vse biti "besprekorno", le On je brez napak. Lep dan!

Aha, Simonca limonca si :D:D:D, pesem pa res fina, Adelina ;)!

gs

Glej no glej?! Res sem vesela tudi vajinih laskavih pohval, fanta! Vse tri vas zelo rada berem in med izbranimi je premalo vseh vaših pesmi, ker bi mi enostavno pobrale preveč prostora. Ampak, le kdo bi si mislil, da bo komu všeč moja nočna mora, hehehe!
Vsi trije ste mi zelo polepšali dan, tudi vam ga želim!
lp
Adelina, (Simonca limonca :) )

MAKI:

mora ne, lahko pa je
in če se da, zakaj pa ne?


Jaz bi poskusila takole, vem, da tudi tako še ne bo čisto dodelano, samo malo ritma lovim ;)
Adelina?

:)
;)

Piha, piha, ne odneha,
komaj se drži še streha,
ptica v letu se upeha.
V sunkih zaustavlja dah,

in v očeh je sivi prah
se suši po górah mah.
Vode ni v strugah suhih,
ne v gejzirjih, ne v izbruhih.

Na vseh peskih in obalah,
na kamenju in na skalah,
po vseh krajih suhe veje,
v plesnih tli, lišaje greje.

Se obrača, glasno piha
brez najmanjšega odddiha
v vseh prezračenih smereh
ter se valja po smeteh.

Piha, piha ... zmeraj piha
V vetrih hudih Gaja diha
po ravninah in poljanah,
kjer je suša kot v savanah

in ihti v nevihtah suhih
in hrumi v zavetjih gluhih
V stokih tarna brez predaha
v bliskih svetlih s strelo maha.

Piha, piha...Gaja kiha
v eksplozijah, pa v vulkanih,
v plinih mre, se žge v požarih
joče tiho v morjih slanih................... (ok, tukaj malo podremo rimo ;)

Ohromi v vrtenjih svojih,
žre vihar v neskončnih bojih.
Požrešnih hord hlepečih hrana
v Gajinih je nedrih brana.


V naših strojih, tudi v ranah
motena v življenjskih pranah.
Žalostna, a vedno živa,
siva, siva ... a igriva

Piha, piha...Gaja diha.
Glasno vdihne, me odpihne,
da se znajdem v zvezdnih rojih,
na poteh brezmejnih mojih...

V brskanju po ciljih svojih -
témah večnih, ne le tvojih,
znašla sem se v tirih njenih,
v sanj preroških rokah klenih.

*
Tam - prepih pri oknih, vratih:
Saj povedati ni greh,
z glavo trudno na copatih-
hrepeneče spim na tleh.

L

PS. he ...proti koncu mi je malo zmanjkalo ... :)))

Uf??? Ni dvoma, mojstrica si!
Ampak mojo Gajo je precej neubogljivo razpihalo iz ritma... :D
Bo pa kakšna naslednja moja bolj ritmična. :)
lp
Simona

Ja, seveda ...
Pesem ima pravico biti neritmična, če avtor tako izbere.

Samo, ti si začela tako lepo, da je kar klicalo po enakem načinu (ritma in rime) od začetka do konca ... zato sem malo poskusila ;) :)

Upam, da ne zameriš !

Lp, Lidija

Ne, seveda ne zamerim! Počaščena sem, da si si vzela čas, resnično. Samo...če bi jo spremenila na takšen način, je ne bi več mogla imeti za svojo pesem. Moj namen je bil prav v osnovi ujeti sunke vetra in slediti izgubljenosti običajnega človeškega (umetnega) ritma v brezmejnostih narave. Oh, vem, da tudi v tem pesem ni popolna ampak zaenkrat ostane takšna kot je in počakati moram na kakšen naslednji šepet navdiha, da jo dodelam ali napišem kaj novega :). Da bo pesem resnično moja.
Čudovit vetroven dan ti želim!

Simona

Veter je v redu, ja.

Saj nisem mislila, da bi morala popravljat tole, sploh pa ne na moj način! ;)

To sem napisala bolj tako za vajo, če že delim pripombe in "predavam" ;) o tem, kako bi lahko bilo boljše, potem tudi napišem, vzorčno pač, da vsaj veš, kaj sem mislila ...
:)))
Lep dan tudi tebi!
Lidija