STO SONETOV (Muzino posmehovanje) (sonet +) avtor kočijaž

Še ena od tistih pesmi, ki iščejo esenco pesniške duše in poezije same, z morda malce standardnim simbolom muze, a vendar sveža in udarna, močna. Izpostavila bi metaforo brez povodca Stih Življenja.

Ker želi biti sonet, je na mestu nekaj popravkov:

- Poet utihne. Navdiha votel čaka.
Zlog preveč, tudi ritem se tam podre (NAvdiha).
Morda tako: Poet molči. Navdiha votel čaka.

- Besede bodo trde, prazne in postane.
Dva zloga preveč. Izloči trde ali prazne.

- Do tákrat dihal bo le na obroke,
Tu bi spremenila besedni red, da se izogneš naglasu tákrat in da ne prideta skupaj bo in le (zaradi nepoudarjenega LE izzveni BO nekako preveč poudarjeno):
Bo dihal do takrat le na obroke

In še: stoprvi se piše skupaj, manjka ti vejica pred vdete.

Lep pozdrav!
Kerstin