Forum
- Datum objave:
06. 05. 2009 ob 21:58 - Spremljaj
- Število komentarjev: 33
- Piše: Ana
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 3293 krat
Ne bom pisala več pesmi
Ker sem ugotovila, zakaj jih pišem. Ne zato, ker jih rada pišem,
ampak zato, ker rada vidim, da so dobro ocenjene. To sem ugotovila,
ko je bila ena izmed mojih pesmi zelo slabo ocenjena, meni osebno
se je pa zdela dokaj solidna in zdaj me je minilo pisati.
Razmislila sem, zakaj je tako in sicer zato, ker sem si poskušala potrditi svojo vrednost, preko kritik bralcev mojih pesmi. Koliko vredno se vidim, bi moralo biti odvisno od mene same in nič od drugih.
Drugače povedano, ni mi do tega, da bi pisala pesmi, če jih ne bom dala nikomur za brat.
Ne vem no. Mogla sem se spomnit na Maslow-o lestvico človekovih potreb, pri kateri moraš najprej zadovoljiti najbolj primarne potrebe (hrana, zatočišče ipd.) potem greš pa zmeraj bolj, kako naj rečem, proti umskim potrebam. In nekje v tretjem nadstropju lestvice imamo tudi potrebo po samopotrjevanju ter potrebo, da te drugi sprejemajo ter spoštujejo,...
V glavnem, zgrozila sem se, ko sem videla, kako so človekove potrebe lepo spredalčkane in še bolj sem se zgrozila ob spoznanju, da to ni samo teorija. A je človek samo eno bitje, ki živi zaradi drugih? Da se spoštuje v očeh drugih, da se sprejme, če ga drugi sprejmejo, da se počuti vrednega, če drugi potrdijo njegovo vrednost. Večina ljudi se obnaša po tem vzorcu, ki ga je predstavil Maslow. Nihče ne odtopa in tako izgleda, da so ljudje samo ena čreda ovc, nobena drugačna od druge, vsaka brez svoje induvidualnosti.
Po pravici povejte. Ali ste kdaj pisali pesem brez namena, da bi jo dali komu prebrati?
Razmislila sem, zakaj je tako in sicer zato, ker sem si poskušala potrditi svojo vrednost, preko kritik bralcev mojih pesmi. Koliko vredno se vidim, bi moralo biti odvisno od mene same in nič od drugih.
Drugače povedano, ni mi do tega, da bi pisala pesmi, če jih ne bom dala nikomur za brat.
Ne vem no. Mogla sem se spomnit na Maslow-o lestvico človekovih potreb, pri kateri moraš najprej zadovoljiti najbolj primarne potrebe (hrana, zatočišče ipd.) potem greš pa zmeraj bolj, kako naj rečem, proti umskim potrebam. In nekje v tretjem nadstropju lestvice imamo tudi potrebo po samopotrjevanju ter potrebo, da te drugi sprejemajo ter spoštujejo,...
V glavnem, zgrozila sem se, ko sem videla, kako so človekove potrebe lepo spredalčkane in še bolj sem se zgrozila ob spoznanju, da to ni samo teorija. A je človek samo eno bitje, ki živi zaradi drugih? Da se spoštuje v očeh drugih, da se sprejme, če ga drugi sprejmejo, da se počuti vrednega, če drugi potrdijo njegovo vrednost. Večina ljudi se obnaša po tem vzorcu, ki ga je predstavil Maslow. Nihče ne odtopa in tako izgleda, da so ljudje samo ena čreda ovc, nobena drugačna od druge, vsaka brez svoje induvidualnosti.
Po pravici povejte. Ali ste kdaj pisali pesem brez namena, da bi jo dali komu prebrati?
Koliko vredno se vidim, bi moralo biti odvisno od mene same in nič od drugih.
Ana, samo tega se drži, ugotovila si bistvo, verjetno poznaš rek, najprej moraš imeti sebe rad, da lahko imaš rad druge in to je to ... Pa da dodam po domače - jebeš ocene, ampak sebe pa moraš ocenit najboljše, ker tu se začne ljubezen do sebe ;)!!! Ajde, grem zj kero tvojo pesm prebrat, priznam, nism še nobene ...
gs
Ana, samo tega se drži, ugotovila si bistvo, verjetno poznaš rek, najprej moraš imeti sebe rad, da lahko imaš rad druge in to je to ... Pa da dodam po domače - jebeš ocene, ampak sebe pa moraš ocenit najboljše, ker tu se začne ljubezen do sebe ;)!!! Ajde, grem zj kero tvojo pesm prebrat, priznam, nism še nobene ...
gs
Zdravo, Ana,
veš, saj smo vsi notri v sebi takšni.. se mi zdi. Vsakemu paše, če dobi potrditev od zunaj, zelo redki so tisti, ki so se uspeli nad to dvignit.
Če sem kdaj pisala brez namena pokazati pesem - sem. Vendar moram priznat, da zadnje čase, odkar pesmi tu in tam objavim na kakšnem portalu, ne prihajajo več.. niso spontane.. zato jih pa tudi ni.
Te teorije o tem, kako delujemo, pa tudi mene vedno malenkost po tleh vržejo, ko se zalotim, da sama natančno potrjujem raziskano. Ampak potem pa vidim, da je to samo pozitivno, ker se lahko usmerim v spreminjanje vzorca - glavno pri vsem tem je, da sploh opazimo pri sebi, da ravnamo kot ovčke. Tukaj je že pol poti narejene, potem pa je samo od nas samih odvisno, ali bomo skomignili z rameni ali zavihali rokave.
Ne nehat pisat.. ali pa ne piši več, če ti je to boljša pot.. edino ti sama boš vedela, kaj je zate prav.
Vse dobro,
Lucija
veš, saj smo vsi notri v sebi takšni.. se mi zdi. Vsakemu paše, če dobi potrditev od zunaj, zelo redki so tisti, ki so se uspeli nad to dvignit.
Če sem kdaj pisala brez namena pokazati pesem - sem. Vendar moram priznat, da zadnje čase, odkar pesmi tu in tam objavim na kakšnem portalu, ne prihajajo več.. niso spontane.. zato jih pa tudi ni.
Te teorije o tem, kako delujemo, pa tudi mene vedno malenkost po tleh vržejo, ko se zalotim, da sama natančno potrjujem raziskano. Ampak potem pa vidim, da je to samo pozitivno, ker se lahko usmerim v spreminjanje vzorca - glavno pri vsem tem je, da sploh opazimo pri sebi, da ravnamo kot ovčke. Tukaj je že pol poti narejene, potem pa je samo od nas samih odvisno, ali bomo skomignili z rameni ali zavihali rokave.
Ne nehat pisat.. ali pa ne piši več, če ti je to boljša pot.. edino ti sama boš vedela, kaj je zate prav.
Vse dobro,
Lucija
Ana z vsem povedanim se strinjam!
In tudi sam napisal le 2 pesmi samo zase! Vendar pa ne pišem samo zaradi potrebe po sprejemanju ozr. spoštovanju ampak zato, ker s pesmijo lahko tudi nekomu drugemu nekaj daš + izvajaš osebno psihoanalizo + prenašaš neg. energijo v pesem ...
Tisto maslovo potrebo:) si jemjem le kot nekakšno motivacijo!
To je moje mnenje,
zase pa itak najbolje veš!
In tudi sam napisal le 2 pesmi samo zase! Vendar pa ne pišem samo zaradi potrebe po sprejemanju ozr. spoštovanju ampak zato, ker s pesmijo lahko tudi nekomu drugemu nekaj daš + izvajaš osebno psihoanalizo + prenašaš neg. energijo v pesem ...
Tisto maslovo potrebo:) si jemjem le kot nekakšno motivacijo!
To je moje mnenje,
zase pa itak najbolje veš!
Zdravo!
Oglašam se ti predvsem zato, ker sem tudi sama šele dobro začela objavljati. Kako bo z nadaljevanjem, ne vem, sam se "dala na preizkušnjo". Pesem je nekaj zelo intimnega. Že vse življenje pesnim, sem kar neka starejša od tebe, a pesmi večinoma niti nisem spravljala. Njihova sporočila sem poskušala vnesti v življenje, kajti pri meni največ šteje praksa. Drži tudi, da imamo v sebi čredni nagon. Ta čredni nagon pa ima tudi pozitivno plat. Če nam je všeč ali ne, smo socialna bitja. Objavljati sem začela, ker želim deliti z drugimi. Človek res doživi neke vrste šok, ko takole v javnosti pride ven sam s sabo (no, jaz sem kakšni dve leti objavljala na neki strani, ki je zdaj ni več, ampak tisto je bilo tako, neobvezno, včasih sem opisala kakšen dogodek, iskrico, pa tudi kakšen verz, nisem pa še objavljala po pesniških portalih, nisem še bila ocenjevana.) Poezija je tudi mojstrstvo. Ta portal lahko vzameš kot nekakšno delavnico, v kateri se življenje, tako kot je, odraža na svojstven način. Prav je, da si povemo. Tudi sama sem se zadnje čase večkrat zalotila, da sem kakšno od svojih pesmi pri sebi poimenovala: "tista z n številom točk" padeš v skušnjavo, da bi takšno pesem začel obravnavati kot otroka, ki te je v šoli razočaral...; meni bi bilo absolutno bolj všeč, če bi imeli so poezije tak pristop kot aborigini... Mogoče boš pa ti kdaj imela pesniški portal, kjer se ne bo ocenjevalo? To je tudi izziv! Na tem portalu sem doživela nekaj iskrenih odzivov in bom vsekakor še nekaj časa vztrajala, ker čutim, da se brusim, ne zaradi ocen, ampak globalno, v odnosih z drugimi. Sicer pa smo ljudje različni. En kolega, slikar, je v nekoč v gledališču delal sceno in je bil ves nervozen, ker mu ne leži skupinsko delo... Kjer je skupina, je vedno ogromno faktorjev. Že davno enkrat sem brala izjavo (na žalost se ne spomnim, kdo je bil) nekega pesnika, da sploh ne bere drugih pesnikov... Imaš pa, po drugi strani strastne bralce poezije, ki niso pesniki. Na tem portalu je zelo ustvarjalno vzdušje. Smo pa različni. Prebrala sem tvojo predstavitev, zelo izvirno in obetajočo. Tudi pesmi so iskrene. Ne bodi prehitro razočarana. Daj si čas.
Oglašam se ti predvsem zato, ker sem tudi sama šele dobro začela objavljati. Kako bo z nadaljevanjem, ne vem, sam se "dala na preizkušnjo". Pesem je nekaj zelo intimnega. Že vse življenje pesnim, sem kar neka starejša od tebe, a pesmi večinoma niti nisem spravljala. Njihova sporočila sem poskušala vnesti v življenje, kajti pri meni največ šteje praksa. Drži tudi, da imamo v sebi čredni nagon. Ta čredni nagon pa ima tudi pozitivno plat. Če nam je všeč ali ne, smo socialna bitja. Objavljati sem začela, ker želim deliti z drugimi. Človek res doživi neke vrste šok, ko takole v javnosti pride ven sam s sabo (no, jaz sem kakšni dve leti objavljala na neki strani, ki je zdaj ni več, ampak tisto je bilo tako, neobvezno, včasih sem opisala kakšen dogodek, iskrico, pa tudi kakšen verz, nisem pa še objavljala po pesniških portalih, nisem še bila ocenjevana.) Poezija je tudi mojstrstvo. Ta portal lahko vzameš kot nekakšno delavnico, v kateri se življenje, tako kot je, odraža na svojstven način. Prav je, da si povemo. Tudi sama sem se zadnje čase večkrat zalotila, da sem kakšno od svojih pesmi pri sebi poimenovala: "tista z n številom točk" padeš v skušnjavo, da bi takšno pesem začel obravnavati kot otroka, ki te je v šoli razočaral...; meni bi bilo absolutno bolj všeč, če bi imeli so poezije tak pristop kot aborigini... Mogoče boš pa ti kdaj imela pesniški portal, kjer se ne bo ocenjevalo? To je tudi izziv! Na tem portalu sem doživela nekaj iskrenih odzivov in bom vsekakor še nekaj časa vztrajala, ker čutim, da se brusim, ne zaradi ocen, ampak globalno, v odnosih z drugimi. Sicer pa smo ljudje različni. En kolega, slikar, je v nekoč v gledališču delal sceno in je bil ves nervozen, ker mu ne leži skupinsko delo... Kjer je skupina, je vedno ogromno faktorjev. Že davno enkrat sem brala izjavo (na žalost se ne spomnim, kdo je bil) nekega pesnika, da sploh ne bere drugih pesnikov... Imaš pa, po drugi strani strastne bralce poezije, ki niso pesniki. Na tem portalu je zelo ustvarjalno vzdušje. Smo pa različni. Prebrala sem tvojo predstavitev, zelo izvirno in obetajočo. Tudi pesmi so iskrene. Ne bodi prehitro razočarana. Daj si čas.
Veš Ana mislim, da imam tudi sam podobne izkušnje in sem zaradi tega pred 25 leti nehal pisati. Pa sem se sedaj tudi ujel v ta vzorec. Ali pa sem ga samo zaznal. Vendar me ne moti več. Sedaj imam priložnost, da ga presežem. Ker v osnovi je vse samo igra, ki jo igramo zato, da rastemo in spoznavamo sami sebe. Vesel sem, da sem pesnik (vsaj mislim, da sem) vednar nisem vezan na to. Če ne, bom pa sekal drva, ampak z ljubeznijo, ki me bo izpolnjevala. Ko daš pesem od sebe, jo objaviš, ni več tvoja, ampak živi svoje življenje. Seveda jo spremljaš, gledaš nanjo kot na otroka. Ampak tudo otrok odraste in gre svojo pot.
Prisluhni svojemu srcu in naredi kar je zate prav. Pa vse lepo.
Prisluhni svojemu srcu in naredi kar je zate prav. Pa vse lepo.
Draga Ana, le dobro si poglej tisto Maslowovo lestvico, na vrhu je potreba po samouresničevanju, samorealizaciji. Menim , da lahko to najvišjo potrebo začnemo prepoznavati tudi v teh »Pesniških nebesih«, seveda tudi vzporedno z zadovoljevanjem »nižjih« potreb.
Pa ti svetujem, da začneš sama pri sebi in se večkrat oglasiš tukaj gori s kakšnim komentarjem, ti 1000 posto zagotavljam, da boš kmalu začela dobivati več feedbackov na svoje pesmi, so dobronamerne povratne informacije urednic tega portala, kakšno kritiko bo treba »požreti« , drugi (ki se ne spoznamo na teorijo pesnenja in slovnico) ti bomo pa dajali komentarje na vsebino tvojih pesmi ( jaz bom z več komentarjev tu šele po 20.maju, ti kar sedaj povem) .
Moja izkušnja je, da pesem pride sama od sebe zaradi mene in jo potem podelim z drugimi. No, se včasih zgodi, da kakšna pesem nastane kot odmev na drugo pesem, na pesem drugega avtorja, v večino primerov pa pesnimo zaradi sebe, za sebe, za svoj osebnostni razvoj. Zato ti draga kolegica na srce polagam: nismo mi čreda ovac, smo tisti, ki plešejo z volkovi, včasih samotni in vedno spet skupaj z ljubeznijo do drugih v očeh.
Lepo bodi pesniška dušica,
Dule Metulj :)
Pa ti svetujem, da začneš sama pri sebi in se večkrat oglasiš tukaj gori s kakšnim komentarjem, ti 1000 posto zagotavljam, da boš kmalu začela dobivati več feedbackov na svoje pesmi, so dobronamerne povratne informacije urednic tega portala, kakšno kritiko bo treba »požreti« , drugi (ki se ne spoznamo na teorijo pesnenja in slovnico) ti bomo pa dajali komentarje na vsebino tvojih pesmi ( jaz bom z več komentarjev tu šele po 20.maju, ti kar sedaj povem) .
Moja izkušnja je, da pesem pride sama od sebe zaradi mene in jo potem podelim z drugimi. No, se včasih zgodi, da kakšna pesem nastane kot odmev na drugo pesem, na pesem drugega avtorja, v večino primerov pa pesnimo zaradi sebe, za sebe, za svoj osebnostni razvoj. Zato ti draga kolegica na srce polagam: nismo mi čreda ovac, smo tisti, ki plešejo z volkovi, včasih samotni in vedno spet skupaj z ljubeznijo do drugih v očeh.
Lepo bodi pesniška dušica,
Dule Metulj :)
O, Ana, kako dobro te razumem...
Plod začetka mojega pisanja (razen najstniških izlivov, sedaj pač takih..)je moja huda poškodba, začetek mojega novega življenja, potreba po nečem, kar me ni obremenjevalo, pač pa je enostavno bruhalo iz mene in tako je nastalo, kar pač je.Potem sem jih sramežljivo lepila po določenem času na netlog.Reakcija je bila meni tuja, neverjetna, saj sem doživljala to samoizpoved kot nekaj zelo intimnega.
Potem sem dobila povabilo, naj se pridružim tej strani, kjer moram reči, da sem bila še bolj presenečena nad kritikami, ocenami, a ravno to slednje me je od začetka najbolj motilo...
Imam rada, če sem brana, če dam komu misliti s svojimi besedami, a ocena me moti.Počutim se kot konj na derbyju.
In potem dobim kritiko, kako naj bi bilo napisano...poseg v intimo ni prijeten.Razen , kar se tiče kakšnih vejic in tega..in kot si dejala, verjetno je še to posledica tega, ker ponavadi napisanega ne preberem nikoli več.Bere se drugače kot takrat, ko je nastalo.
Ne morem pisat všečnih pesmi, ne morem pisat pravilnih pesni, ker nisem pesnik.Le zapisujema svoje misli, ki se morda samo pišejo in berejo kot poezija.
Čeprav je mojih par podčrtank, sem razmišljala že o odhodu, ker me ocenjevanje nekako omejuje.
Imam pa en predlog.Se bi dalo urediti možnost izklopa ocenjevanja?
In prav čuti se, kako so pesmi pisane, zato redko koga tudi prebiram.Žal.Nekaj mi je zelo dragih...:)
Morda bo nekoč drugače, ko bodo zaceljene vse moje rane in na pisani misel ne bom gledala kot na intimo.
In ja, nekatera imena se ponavljajo z visokimi ocenami, porda je tukaj tudi faktor poznanstva:) Torej je ocena potemtakem sila čudna zadeva:)
Plod začetka mojega pisanja (razen najstniških izlivov, sedaj pač takih..)je moja huda poškodba, začetek mojega novega življenja, potreba po nečem, kar me ni obremenjevalo, pač pa je enostavno bruhalo iz mene in tako je nastalo, kar pač je.Potem sem jih sramežljivo lepila po določenem času na netlog.Reakcija je bila meni tuja, neverjetna, saj sem doživljala to samoizpoved kot nekaj zelo intimnega.
Potem sem dobila povabilo, naj se pridružim tej strani, kjer moram reči, da sem bila še bolj presenečena nad kritikami, ocenami, a ravno to slednje me je od začetka najbolj motilo...
Imam rada, če sem brana, če dam komu misliti s svojimi besedami, a ocena me moti.Počutim se kot konj na derbyju.
In potem dobim kritiko, kako naj bi bilo napisano...poseg v intimo ni prijeten.Razen , kar se tiče kakšnih vejic in tega..in kot si dejala, verjetno je še to posledica tega, ker ponavadi napisanega ne preberem nikoli več.Bere se drugače kot takrat, ko je nastalo.
Ne morem pisat všečnih pesmi, ne morem pisat pravilnih pesni, ker nisem pesnik.Le zapisujema svoje misli, ki se morda samo pišejo in berejo kot poezija.
Čeprav je mojih par podčrtank, sem razmišljala že o odhodu, ker me ocenjevanje nekako omejuje.
Imam pa en predlog.Se bi dalo urediti možnost izklopa ocenjevanja?
In prav čuti se, kako so pesmi pisane, zato redko koga tudi prebiram.Žal.Nekaj mi je zelo dragih...:)
Morda bo nekoč drugače, ko bodo zaceljene vse moje rane in na pisani misel ne bom gledala kot na intimo.
In ja, nekatera imena se ponavljajo z visokimi ocenami, porda je tukaj tudi faktor poznanstva:) Torej je ocena potemtakem sila čudna zadeva:)
Rada imam živali, naravo, violino, klavir, skratka vse, kar je nedolžno, čisto, lepo, tragično in žalostno, ker je to nekaj, kar najbolj doseže srce - si napisala o sebi Ana!
Vidiš to je taj dio duše koji se osjeća u tvojim iskrenim i drhteće nježnim pjesmama, dio duše koji će bez poezije i dijeljenja iste s drugima vječno boljeti kao zarobljeno i odbačeno dijete! Dobro ga poznajem...i njegovu vezanost za tragično i žalosno!???
Svi mi ovdje smo prošli sličan put, sigurna sam, jer to je ljudski. Svaki prodor i uspjeh ima svoju cijenu.
Probaj prokrčiti put svome "djetetu", daj mu malo vremena da se snađe i voli ga - jer iskrena poezija je Božji dar!
Od srca,
Vida
Vidiš to je taj dio duše koji se osjeća u tvojim iskrenim i drhteće nježnim pjesmama, dio duše koji će bez poezije i dijeljenja iste s drugima vječno boljeti kao zarobljeno i odbačeno dijete! Dobro ga poznajem...i njegovu vezanost za tragično i žalosno!???
Svi mi ovdje smo prošli sličan put, sigurna sam, jer to je ljudski. Svaki prodor i uspjeh ima svoju cijenu.
Probaj prokrčiti put svome "djetetu", daj mu malo vremena da se snađe i voli ga - jer iskrena poezija je Božji dar!
Od srca,
Vida
A vidiš Anček :), iz vsakega dopisa tebi lahko čutiš našo podporo, zato pišipišipišipišipišipiši :):):) ....
Pozdravljena :D:D:D!!! gs
Pozdravljena :D:D:D!!! gs
Ana, ne boš verjela. Z isto težavo sem se ubadala tudi jaz. Pa pišem sedaj samo še več in boljše. Moraš pisat. Kajti vsaka pesem je korak naprej. Silvy
Pozdravljena, Ana.
Nimam navade oglašati se na forumih. Če ne verjameš, poglej.
Prebrala sem tvoj "protest". Pogledala sem na tvojo stran. Prebrala haikuje, pa Nikamor predaleč in Upanje (drugo sem brala že prej). Upanje je tvoja najslabše ocenjena pesem. Preberi jo še enkrat. Na glas. Premelji jo, hodi po njej, glej nanjo kot na pesem nekoga drugega. Naj bo pot, spoznanje. Kako se ti zdi? Oceni jo še enkrat, zdaj, ko ni več čisto in samo tvoja!
Ampak, na začetek tvojega protesta. Zapisala si
Ker sem ugotovila, zakaj jih pišem. Ne zato, ker jih rada pišem, ampak zato, ker rada vidim, da so dobro ocenjene. To sem ugotovila, ko je bila ena izmed mojih pesmi zelo slabo ocenjena, meni osebno se je pa zdela dokaj solidna in zdaj me je minilo pisati.
Ne pišeš rada? Res pišeš samo za ocene?
Poudarek je na prvem vprašanju. Odgovori si!
Zapisala si:
Po pravici povejte. Ali ste kdaj pisali pesem brez namena, da bi jo dali komu prebrati?
Moj odgovor je: seveda. Tako je bilo, ko sem začela pisati in tako se zgodi s katero pesmijo še danes. Največji ocenjevalec je vsak sam.
Seveda je lepo, če dobiš visoko oceno. Ampak človek ni samo dober (pesnik) in ne samo slab (pesnik).
Ampak - bere te več kot dvoje oči, na tvoje pesmi klikne več kot dvoje rok ...
Sicer pa - odločitev je tvoja. Ne prelagaj je na nas! Preberi si tvoj Haiku 5!
Lep pozdrav in ostani med nami!
Murka
Nimam navade oglašati se na forumih. Če ne verjameš, poglej.
Prebrala sem tvoj "protest". Pogledala sem na tvojo stran. Prebrala haikuje, pa Nikamor predaleč in Upanje (drugo sem brala že prej). Upanje je tvoja najslabše ocenjena pesem. Preberi jo še enkrat. Na glas. Premelji jo, hodi po njej, glej nanjo kot na pesem nekoga drugega. Naj bo pot, spoznanje. Kako se ti zdi? Oceni jo še enkrat, zdaj, ko ni več čisto in samo tvoja!
Ampak, na začetek tvojega protesta. Zapisala si
Ker sem ugotovila, zakaj jih pišem. Ne zato, ker jih rada pišem, ampak zato, ker rada vidim, da so dobro ocenjene. To sem ugotovila, ko je bila ena izmed mojih pesmi zelo slabo ocenjena, meni osebno se je pa zdela dokaj solidna in zdaj me je minilo pisati.
Ne pišeš rada? Res pišeš samo za ocene?
Poudarek je na prvem vprašanju. Odgovori si!
Zapisala si:
Po pravici povejte. Ali ste kdaj pisali pesem brez namena, da bi jo dali komu prebrati?
Moj odgovor je: seveda. Tako je bilo, ko sem začela pisati in tako se zgodi s katero pesmijo še danes. Največji ocenjevalec je vsak sam.
Seveda je lepo, če dobiš visoko oceno. Ampak človek ni samo dober (pesnik) in ne samo slab (pesnik).
Ampak - bere te več kot dvoje oči, na tvoje pesmi klikne več kot dvoje rok ...
Sicer pa - odločitev je tvoja. Ne prelagaj je na nas! Preberi si tvoj Haiku 5!
Lep pozdrav in ostani med nami!
Murka
Aco frerenc
Ana ...
Vsi imamo te depresivne trenutke o "smiselnosti" pisanja.
Sam občudujem nekatere tukaj na portalu, ko lahko pesmi, kar stresajo iz rokava. Jaz tako ne znam in ne zmorem.
Rabim " klafuto" asociacije, ki mi sproži inspiracije za pesniške meditacije...
Trenutno sem že nekaj časa popolnoma prazen in se čudim, ko berem od kot mi se je takrat "nalagalo"?
Ker se poznam, lahko to traja dalj časa, ko pa me spet useka se lahko tudi pogovarjam v samih rimah, ki mi se same" turijo".
Običajno so to megleni jesenski dnevi, ko me prevzamejo pesniški nadevi.
lep pozdrav vsem Aco
Ana ...
Vsi imamo te depresivne trenutke o "smiselnosti" pisanja.
Sam občudujem nekatere tukaj na portalu, ko lahko pesmi, kar stresajo iz rokava. Jaz tako ne znam in ne zmorem.
Rabim " klafuto" asociacije, ki mi sproži inspiracije za pesniške meditacije...
Trenutno sem že nekaj časa popolnoma prazen in se čudim, ko berem od kot mi se je takrat "nalagalo"?
Ker se poznam, lahko to traja dalj časa, ko pa me spet useka se lahko tudi pogovarjam v samih rimah, ki mi se same" turijo".
Običajno so to megleni jesenski dnevi, ko me prevzamejo pesniški nadevi.
lep pozdrav vsem Aco
Še nekaj bi dodala na to temo, kar mi ne da miru.
Moje mnenje o tem portalu je, da ste resnično zagnani, ustvarjalni in dobronamerni do novincev.
In, kako sama ocenjujem: rada bo se bolj poglobila v posamezne pesmi, a ker se vse tako hitro odvija, se včasih počutim kot v restavraciji s hitro prehrano. Da nadaljujem: grem na pesmi, od najbolj svežih nazaj in sem razvila poseben sistem, da ne gledam imen (kolikor mi že sama ne padejo v oči, ko odprem pesmi). Včasih celo že uganem, kdo je avtor. Nekatere pesmi zelo začutim, druge manj. Zdaj nastopi velik problem, prava stiska. Z največjo lahkoto dajem ocene "umetniški presežek" in "nadpovprečna", kar je manj pa se mi zdi na nek način skrunitev. Ne, ne pretiravam. In če pesmi sploh ne ocenim, je avtor še na slabšem. (Redkokdaj pa se zgodi, da bi me katera pesem pustila popolnoma neprizadeto.). O.K. Prijavila sem se na vašo stran in s tem pristala tudi na pravila igre. Če že obstaja sistem ocenjevanja, naj bi bil utemeljen, ali pa naj ga ne bi bilo. Tale se mi ne zdi povsem. Pa to ni kritika, samo svoje mnenje bi rada dodala (ena od stvari, ki so mi tu všeč, je prav velika odprtost v izražanju mnenj in požrtvovalnost tistih, ki so že večji mojstri v odnosu do "vajencev"). Če že ocenjujemo, bi bilo smiselno, da bi se vsak zavezal k temu, da bo ocenil vse pesmi, ali da bi se, glede na časovno stisko, ki nas vse pesti, vsaj trudil, da bi jih. (Bi bila to komu prisila? meni je prisila že zdaj...) Druga možnost je, da bi bil za ocenjevanje pristojen krog ljudi, ki so za to bolj pristojni - po izobrazbi, ali po "stažu" oz. opusu. Ni moj namen, da bi pametovala, ampak, povejte mi, kaj pomeni, da imam sama, kot enakovredna članica portala, problem z ocenjevanjem?
Naj na tem mestu omenim, kako bi moja dušica zadihala: tako, da bi se lahko brez ocenjevanja začutili in odzivali med sabo.
Moje mnenje o tem portalu je, da ste resnično zagnani, ustvarjalni in dobronamerni do novincev.
In, kako sama ocenjujem: rada bo se bolj poglobila v posamezne pesmi, a ker se vse tako hitro odvija, se včasih počutim kot v restavraciji s hitro prehrano. Da nadaljujem: grem na pesmi, od najbolj svežih nazaj in sem razvila poseben sistem, da ne gledam imen (kolikor mi že sama ne padejo v oči, ko odprem pesmi). Včasih celo že uganem, kdo je avtor. Nekatere pesmi zelo začutim, druge manj. Zdaj nastopi velik problem, prava stiska. Z največjo lahkoto dajem ocene "umetniški presežek" in "nadpovprečna", kar je manj pa se mi zdi na nek način skrunitev. Ne, ne pretiravam. In če pesmi sploh ne ocenim, je avtor še na slabšem. (Redkokdaj pa se zgodi, da bi me katera pesem pustila popolnoma neprizadeto.). O.K. Prijavila sem se na vašo stran in s tem pristala tudi na pravila igre. Če že obstaja sistem ocenjevanja, naj bi bil utemeljen, ali pa naj ga ne bi bilo. Tale se mi ne zdi povsem. Pa to ni kritika, samo svoje mnenje bi rada dodala (ena od stvari, ki so mi tu všeč, je prav velika odprtost v izražanju mnenj in požrtvovalnost tistih, ki so že večji mojstri v odnosu do "vajencev"). Če že ocenjujemo, bi bilo smiselno, da bi se vsak zavezal k temu, da bo ocenil vse pesmi, ali da bi se, glede na časovno stisko, ki nas vse pesti, vsaj trudil, da bi jih. (Bi bila to komu prisila? meni je prisila že zdaj...) Druga možnost je, da bi bil za ocenjevanje pristojen krog ljudi, ki so za to bolj pristojni - po izobrazbi, ali po "stažu" oz. opusu. Ni moj namen, da bi pametovala, ampak, povejte mi, kaj pomeni, da imam sama, kot enakovredna članica portala, problem z ocenjevanjem?
Naj na tem mestu omenim, kako bi moja dušica zadihala: tako, da bi se lahko brez ocenjevanja začutili in odzivali med sabo.
Zdravo,
jaz sem recimo 15 let pisal samo zase. Potem, ko sem zbral dovolj samozaupanja in poguma, začel tudi objavljati. Do pred parimi meseci niti nisem bral drugih pesnikov, kar sem v enem intervuju tudi povedal. Nisem hotel da me podzavesntno motijo in da jih verjetno podzavestno kopiram. Sedaj z dovolj poguma, lahko odprem knjigo poezije koga drugega, ker se mi zdi da dosti čvrsto stojim na svojih lastnih nogah. Ampak še vedno prvo pišem zase, potem pa tudi za druge. Verjetno, ker se mi zdi da so to univerzalna sporočila, ki curljajo skozi mene in se ne dotikajo samo moje duše, ampak vseh.
Ti si mlajša od mene in si dosti prej zbrala pogum da pišeš (o sebi) in da to tudi objavljaš. Zdaj pa še moraš zbrati poguma da ljudje berejo (tebe) tvojo pesem kot odprto knjigo in ti pomagajo (kakor skozi ta čin, tudi sami sebi) da skozi njihove pozitivne in negativne primere, poiščeš svojo lastno pot osebnega razvoja.
Torej samo naprej v iskanju same sebe in učenju univerzalnih resnic, ne glede ali skozi pesme ali skozi kaj drugega. Bisveno je da ne obupamo nad nami samimi in na drugimi ter da gojimo, sprejemamo in delimo ljubezen do sebe in do drugih ljudi, živali, rastlin etc.
LP BB
jaz sem recimo 15 let pisal samo zase. Potem, ko sem zbral dovolj samozaupanja in poguma, začel tudi objavljati. Do pred parimi meseci niti nisem bral drugih pesnikov, kar sem v enem intervuju tudi povedal. Nisem hotel da me podzavesntno motijo in da jih verjetno podzavestno kopiram. Sedaj z dovolj poguma, lahko odprem knjigo poezije koga drugega, ker se mi zdi da dosti čvrsto stojim na svojih lastnih nogah. Ampak še vedno prvo pišem zase, potem pa tudi za druge. Verjetno, ker se mi zdi da so to univerzalna sporočila, ki curljajo skozi mene in se ne dotikajo samo moje duše, ampak vseh.
Ti si mlajša od mene in si dosti prej zbrala pogum da pišeš (o sebi) in da to tudi objavljaš. Zdaj pa še moraš zbrati poguma da ljudje berejo (tebe) tvojo pesem kot odprto knjigo in ti pomagajo (kakor skozi ta čin, tudi sami sebi) da skozi njihove pozitivne in negativne primere, poiščeš svojo lastno pot osebnega razvoja.
Torej samo naprej v iskanju same sebe in učenju univerzalnih resnic, ne glede ali skozi pesme ali skozi kaj drugega. Bisveno je da ne obupamo nad nami samimi in na drugimi ter da gojimo, sprejemamo in delimo ljubezen do sebe in do drugih ljudi, živali, rastlin etc.
LP BB
Če boš nehala delati tisto za kar si talentirana, boš občutila kaj kmalu praznino ali pa nekaj novega v sebi za kar se radi pisanja še nisi ogrela. Človek vedno za nečim hiti in ujemi se v tem notranjem potovanju.Znanec je igral rad tenis in na nekem tekmovanju ,ko se je prvič soočil s tistim občutkom kdo bo boljši in pri tem, ko je izgubil tri sete, je vrgel lopar po igrišču in ni več igral. Kaj bi ti rekla za takšnega človeka, Resnica je le ena, a ta je da smo rojeni zato da se bojujemo proti svojim krivo usmerjenim čustvom, a mi nasprotno svoja hotenja, bojevitost usmerjamo proti sočloveku in se z njim primerjamo, češ kdo je boljši, kar pa je popolnoma krivo.Nas mora spajati različnost tako kot en del telesa bi hotel biti boljši od očesa, kar nemogoče, mi bi hoteli biti v pesmi nad vsemi, kar je po zakonu naše vesti polomija samega sebe.Zato je človeštvo na zelo krivi poti, ko se non stop hoče primerjati in biti boljši od vseh. Zato postoji tudi kriminal, ki se izrodi vsled svojih slabosti in gre v drugo skrajnost, kjer je posameznik lahko najboljši.Neskromnost se mora dvigovati v tebi tam kjer ni tekmovalnih želja. Vse drugo je nervoza in trepet, ki človeka lomi dokler ga ne zlomi.Pesništvo je enako glasbi, ki se ustvarja v najbolj notranjem delu človeka, ko se iz te tišine dviga meglica besed, ki jih tvoja duša spreminja v besede, katere naj bi vpijali ljudje na poti do tvojih že ustaljenih višin. Lep pozdrav ti želim poslati in ne zameri mi, ker sem malo presenečen nad ošabnostjo, ki je prevzela del tebe in te vrgla v ta posvetni način razmišljanja. Tomi
Uh meni se pa zdi, da se pesem sama rodi ;)...
res da je človek vesel, če je še komu všeč,
ampak pesem je nekaj, kar navadno preseneti...
pride kot skupek nekih že izoblikovanih misli in
občutkov, ki so se verjetno prej mleli nekje v
nezavednih globinah...no, odvisno, če gre za lahkotno skovanko,
kjer se meri moč besed, ali za odraz čustvenega sveta...
ampak glede ocen...ne vem, ocena mogoče lahko odraža le
uspešnost komunikacije...
nekoč sem prebrala misel, da je umetnost kristalizacija življenja...
se mi zdi dober primer...zamrzneš občutke in nekdo, nekje, nekaj
sto let kasneje lahko s teboj "komunicira" preko njih...jih podoživi...
Kvaliteta umetnosti je torej v njegovi sporočilni univerzalnosti...
Če nekaj zavibrira tudi v drugem bitju, potem si zadel bistvo...
Moje skromno mnenje ;)
Sabina
res da je človek vesel, če je še komu všeč,
ampak pesem je nekaj, kar navadno preseneti...
pride kot skupek nekih že izoblikovanih misli in
občutkov, ki so se verjetno prej mleli nekje v
nezavednih globinah...no, odvisno, če gre za lahkotno skovanko,
kjer se meri moč besed, ali za odraz čustvenega sveta...
ampak glede ocen...ne vem, ocena mogoče lahko odraža le
uspešnost komunikacije...
nekoč sem prebrala misel, da je umetnost kristalizacija življenja...
se mi zdi dober primer...zamrzneš občutke in nekdo, nekje, nekaj
sto let kasneje lahko s teboj "komunicira" preko njih...jih podoživi...
Kvaliteta umetnosti je torej v njegovi sporočilni univerzalnosti...
Če nekaj zavibrira tudi v drugem bitju, potem si zadel bistvo...
Moje skromno mnenje ;)
Sabina
...sam sem se iztreniral ...da iztopim iz sebe in sebi napišem pesem. ( samozadovoljevanje:)) )
Drugim jo dam, da je meni arhivirana z datumom in pri roki, ker sem tako nemaren, da jih izgubim, kot lase, ...ko tudi opaziš šele, ko se pleša pojavi :)
(pri meni je še ni...hvala bogu za ta dar:) )
Sabinca ... ja pesem je kot močefit v meni, ki pa ga vsi ( vse) ne sprejemajo in to je naravno.
Ga iz ljubezni izločaš ( v kar te hormoni tiščijo ) ... in se zopet nakopiči. Če držiš v sebi te znori? :D :D ...vse to je poezija življenja...
Dans sem pa res erotično prtegnjen ;D:D:D ...sory :))) ( garant se vreme obrača in prihaja sonce :))) )
Če rečete da" serem" ...ne zamerim ...sam ne rečt da smetim :D :D
Drugim jo dam, da je meni arhivirana z datumom in pri roki, ker sem tako nemaren, da jih izgubim, kot lase, ...ko tudi opaziš šele, ko se pleša pojavi :)
(pri meni je še ni...hvala bogu za ta dar:) )
Sabinca ... ja pesem je kot močefit v meni, ki pa ga vsi ( vse) ne sprejemajo in to je naravno.
Ga iz ljubezni izločaš ( v kar te hormoni tiščijo ) ... in se zopet nakopiči. Če držiš v sebi te znori? :D :D ...vse to je poezija življenja...
Dans sem pa res erotično prtegnjen ;D:D:D ...sory :))) ( garant se vreme obrača in prihaja sonce :))) )
Če rečete da" serem" ...ne zamerim ...sam ne rečt da smetim :D :D
Sabinca ... ja pesem je kot močefit v meni, ki pa ga vsi ( vse) ne sprejemajo in to je naravno.
Aco, Sabina zgoraj NI Sabinca , glede tega ali s***** se pa sam odloči ;):D
lp,
dule
Aco, Sabina zgoraj NI Sabinca , glede tega ali s***** se pa sam odloči ;):D
lp,
dule
Kje si , Ana? Vrni se in piši, videla boš, da je lepo v tej hiši, lp adisa
Komentiranje je zaprto!