Sonet I. avtor Luna

Najprej dobrodošla med nami,

tvoj sonet premore svežino in dobre metafore, je pa še malo neizpiljen, zlasti v prvi kitici in v zadnjem verzu.

Poglejva prvo kitico, kjer ritem tu in tam ne 'štima':
Me ob odhodu dneva med te stene
spačenih obrazov in nemih krikov,
nemoči in odsotnosti dotikov,
moč lažnih vseh utvar čvrsto priklene.

To bi se dalo ritmizirati takole:
Me ob odhodu dneva med te stene
obrazov spačenih in nemih krikov
in nemoči, odsotnosti dotikov, (nemoči se namreč v rodilniku naglasi na zadnjem zlogu, nemočí)
moč lažnih vseh utvar čvrstó priklene. (predlagam, da postaviš naglas na čvrstó, da je jasno, da se ne prebere čvŕsto)

Zadnji verz je nekako okoren (v "vse je prav" tolažbo iščem zase), pa še en zlog zmanjka. In klicaj tudi ni najbolj primeren. Klicaj izraža krik, vzklik, ukaz - nič od tega pa se ne ujema s pomenom verza.

In še to: si nalašč naslovila pesem s SONET PRVI? Ali pa je pika za I tja zašla pomotoma? Če želiš sonete številčiti SONET ENA, SONET DVA itd., potem za številkami ne sme biti pike.

Lep pozdrav!
Kerstin