Konec misli avtor Nemo

V tem spletu je jedro resnično presežno:

Na ponvi srce.
Preostanki sline,
namesto olja
se prijemljejo
že videnega.

Nikoli več
ne pogledam v tvoje oči.

Jezdim cesto
In njeno neskončnost.
V njeni sapi
utripa moj dih.

Drget po telesu.
V senci kačje silhuete
tvoje oči.

Na gležnju
luske kuščarja
kot optična zrcala
popačijo razum.

S kredo rišem kroge
v pesek.
Mlado sonce
Zajtrkuje moj
edini izrečeni jaz.

Tem metaforam se lahko samo priklonim. Tudi izpeljava, tok pesmi, je odlična.

Ostalo se mi zdi bolj balast ali morda gradivo za novo pesem.

Lep pozdrav!
Kerstin