Nisi počakal, da bi se vlegel na svilene blazine, mehkobo vzglavnika in dišeče sanje, vstopil si, spregledal ponujeno in si postlal s svojimi rokami in razvezal vrečo sanj, ki so se porazgubile po prostoru, prepričan, da se bodo razprle dlani, jih sprejele in položile na blazino. A koraki, ki si jih storil, so se razblinili v prostoru, ker si spregledal oči, ki zrejo vate in upajo, da se bodo v hipu srečale s tvojimi, bil je le trenutek, zamujen in v njenih očeh le slovo. Obstaneš, je spet le tisti hip, a oči ne govorijo ... greš .... veter odnaša tvoje sanje, ne moreš jih več uloviti v vrečo ... uh, bom nehala, ker sem se preveč vživela, ja, danes je dan za nežnosti in tudi za spomine, tiste čudovite, ko sem vstopila v njegovo srce, v postlano posteljo in še vedno zadiši, čeprav čas neusmiljeno reže niti ... ja, kljub temu je čudovito šepetati še SI ...
mojster tega, da znaš s parimi besedami pričarati spomine, ki so bili potlačeni globoko, ravno zaradi bolečine.. v verjetno vsakemu se je ob branju na gladini pojavil odsev preteklih dni, pa naj se je znašel na tej ali drugi strani.
Boleče se je ustaviti ob tej pesmi in jo popolnoma sprejeti vase.