Metulj. Tako je. Svoboda izbire. Smo širokega srca in sprejemamo vsa mnenja. A ne Dule?
S.

Tako je Silvy !! :) :) :)


Ja, treba je spoštovati različnost prepričanj in vsak lahko napiše pesem(mi) o svojem prepričanju, seveda , če pri tem postane preveč gurujevski, je to druga zgodba.

Jaz osebno stavim vse na izkušnjo, zato bom seveda rekel »ne verujem v Boga, ki naj bi ustvaril ta kruti svet«, po drugi strani pa
rečem » verjamem Bogu «. Malo nasprotujoče se morda sliši, ampak ne bom tukaj pridigal o tem, ker nisem pridigar.

Raje naredim drugače. Spomnil sem se na nek star štos na temo » verovati ali verjeti » , sedaj pa ga bom povedal malo drugače. Namreč, ko sem razmišljal o tej tematiki in se odločil, nekaj napisati na računalnik in prilimati tu na portal, sem pred tem moral »sneti z računalnika« svojega sineta, ki se je zabaval z igrico »My Gym Partner's a Monkey«. Ob pogledu na to igrico se mi je utrnila ideja za povsem novo zgodbico, ki pa nosi enako poanto.

V nekem pragozdu za devetimi gorami in za devetimi vodami je stala vas, kjer so živeli domorodci, ki so verjeli, da so opice bogovi. Verjetno je to prepričanje nastalo davno nazaj, temeljilo pa je na dejstvu, da so tamkajšnje opice včasih, ob doživljanju izjemnega navdušenja, spuščale glasove »amgod« kar je v jeziku tistega plemena pomenilo »jaz sem Bog«. V čast opicam so prebivalci vasi nosili pokrivala na katerih so bile pritrjene banane.

Pa so tudi v to vas nekoč prišli krščanski misijonarji in poskušali spreobrniti te domorodce v »edino pravo vero v Boga«. Prebivalci vasi so lepo sprejeli te prišleke in jim dovolili, da so se naselili v bližini vasi. Po dolgih letih prepričevanja ni nobenemu menihu uspelo spreobrniti v krščanstvo niti enega domačina. To slabo novico je seveda zvedela tudi centrala v Vatikanu. Cerkveni dostojanstveniki so se odločili poslati na teren najbolj izkušenega misionarja, ki je bil obenem tudi izredno močan v veri v Boga.

Tudi novi menih je poskušal in slabo se mu je pisalo, saj tudi on ni imel nič več uspeha kot ostali pred njim. Razočaran se je zaprl v svojo meniško celico in dneve in dneve stradal. Zaobljubil se je, da ne gre ven in ne poje niti drobtinice kruha, če se mu ne rezsvetli rešilna ideja, ki bo rodila uspeh za njegovo poslanstvo. Seveda je revež po daljšem času toliko oslabel, da se mu je večkrat že kar bledlo.

V nekih blodjavih sanjah se mu pojavi angel in mu reče »Sin moj , tvoja vera je mogočna a je vseeno premalo. Zapovedujem ti, da takoj nehaš stradati in potem pojdi na potovanje. Bog, ki vidi v prihodnjost pravi, da boš na tem potovanju imel možnost spoznati bistvo verovanja. Na tej poti bodo različne preizkušnje, odvisno po katerih poteh se boš ti odločil iti, tega tudi Bog ne ve. Naroča pa ti, da moraš v trenutku največje sile verjeti, da ti Bog lahko pomaga in , če se bo tako zgodilo boš rešen in obilno poplačan s spoznanjem«.

Menih se je odpravil na pot takoj , ko se je dovolj opomogel od stradanja. S seboj je imel le najzvestejšega pomočnika. Pa se zgodi, da jima na neki poti spodrsne in glavni menih pade v mlakužo živega peska, pomočnik se pa reši.

Menihov oproda začne mrzlično razmišljati kako bi rešil svojega predstojnika. Ob mlakuži je raslo drevo, ki se je s svojimi vejami stegovalo tudi nad peskom. Pomočnik je utrgal močno vejo v bližnjem grmu in splezal na drevo. Skoraj je že menih v pesku lahko zagrabil palico, ko se drevesna veja zlomi pod težo pomočnika in tudi on telebne v peščeno mlakužo.

Počasi sta se njuni telesi začeli pogrezati v smrtonosni pesek. Oba sta v svetem prepričanju, da jima bo Bog pomagal, začela na glas moliti » Gospod Bog , verujem vate, prosim reši me iz objema smrti«. Pa je bilo »čisto naključje«, da so v bližini tega peska živele opice, ki so z živim zanimanjem opazovale kaj se dogaja.

Najbolj pametna opica od vseh se je v parih skokih pognala na drevo , se obesila na neko vejo in z lahkoto pobrala vejo, ki je plavala na pesku. Začuda , tudi ta pregnana opica ponovi iste kretnje kot jih je prej pomočnik. Palica se je začela hitro približevati menihu in on se je nagonsko ustrašil, da ga hoče opica pretepsti z njo. V smrtnem strahu začne menih opletati z rokami in neznansko kričati, tako močno, da se je opica ustrašila in se umaknila nazaj po veji. Ubogi menih je kmalu zginil za vedno pod peščeno gladino , pomočnik je pa imel le še toliko moči, da je pograbil menihovo pokrivalo in si ga posadil na glavo.

Namreč, ta klobuk je imel na sebi nekaj svežih banan. Opica se je zopet opogumila in pomolila vejo človeku spodaj. Mladi menih je hvaležno zagrabil za palico in kmalu je že stal na trdnih tleh. Opica je začela mljackati sladke banane, ob tem pa je zadovoljno godla tisto »amgod, amgod«. Menih je bil čisto vzhičen od sreče, padel je na kolena in na ves glas zaklical » O Bog , hvala za razsvetlenje! Sedaj ne verujem več vate, temveč verjamem vate, verjamem, da me lahko rešiš!«. Ker je poznal jezik domačinov je lahko poslušal besede »Jaz sem Bog, jaz sem Bog«, ki jih je izgovarjala opica.

Tako, čiča miča, gotova je priča ;)

lp,
Dule Metuljino

Silvy, verjemi da je Bog tisto, kar imaš v sebi, prepričanje, pogum, volja, smisel, občutek, svoboda, mir, sreča, ljubezen, še in še...

Zato mi je všeč, ker si tko lepo..., lepo za maksimalno oceno.
Lep večer Silvy,
hope

Pozdravljeni dragi prijatelji!
Če dovolite, bi še malo pristavil svoj pisker (če ti žoga doleti na dvorišče - moraš se malo poigrati).
"Ko ima oči nek vidi, ko ima uši nek čuje"- Sveto pismo.

Gospode, koji me poseja i zali,
Zašto bejah nužan u svetu i puku?
Prođoh put i videh sve sem tebe, ali
Kad god moj brod nagne, nađem tvoju ruku.
* * *
Da li smo, kao u iskonske sate,
Nalik na tvoje obličje i danas?
Ako li nismo, koja tuga za nas,
Ako li jesmo, koja beda za te.

(Jovan DUČIĆ -Pesme Bogu)

P.S.
Imam vas rad, "ovakve i onakve"
MAKI

" Kad god moj brod nagne, nađem tvoju ruku."

v tem stavku je zajeto bistvo cele moje zgornje zgodbe, super si napisal Jovo D: ! :) :)

lepo se je pogovarjati preko zgodb in pesmi Maki, hvala , ker si zaplesal ta ples sinhronicitet in nas imaš vse rad, teiste in ateiste in tudi tiste vmes :) :) :)

Dule M.