Kdaj se bom naučila vdihniti pa prešteti do tri, preden kaj butnem ven??!
To, da mi tale NJI ni všeč, me seveda še ne opravičuje! Ampak, škoda. A pesem je zaradi tega trša. Meni se pač "zdi", da tale ssj in besana včasih hecne stvari "dopuščata". Kaj to pomeni (dopuščati), je pa druga stvar, hmmmm. Spet ... samo moje mnenje! :)
Ja, Lidija, s temi rečmi je pač tako, da stroka dopušča, priporoča, odsvetuje marsikaj. Če želimo imeti kolikor toliko enoten knjižni jezik (kar bi bilo lepo, glede na to, da smo si že narečno tako različni), se norme pač moramo držati in se nekako 'sprijazniti' tudi s stvarmi, ki nam niso všeč. Tudi sama tako čutim do nekaterih reči ... - ampak sčasoma se navadiš, verjemi. :))
Zanimivo, jasno da sem najprej poskušala z njej - a mi ni bilo všeč. Ne znam povedati zakaj. Mogoče zveni nji bolj nenavadno in v tej pesmi sem to hotela imeti... pravzaprav ne znam razložiti, ampak saj ni treba... Pesem je kakršna koli že, povezana z nesmiselno smrtjo.
Glede slovnice in pravil pa - ali ni namen poezije ustvarjanje - med drugim- tudi novih besed in pravil, za širjenje obzorij jezika? Tega ne pišem zaradi uporabe nji ali njej, ampak zaradi drugih primerov, ko iščemo besedo s katero bi izrazili sebe in jo izumimo na novo.
Še enkrat: namen poezije NI 'ustvarjanje' novih slovničnih pravil. Namen poezije je seveda, kot praviš, ustvarjanje. Ja, lahko novih besed (neologizmov). Ja, lahko novih pesniških oblik. Ja, lahko novih slogov. Ne, ne novih slovničnih pravil. :))
Se strinjam s tabo lima..včasih napišemo tisto prvinskost iz sebe in nam nekako ni mar, kako jo prebrerejo drugi (kadar pišemo zase) in potem se zgodi, da smo pač narobe prebrani.Pesmi je treba tut znat prebrat.
Kerstin, tudi s tabo se delno strinjam, vendar gre nujno tudi razvoj slovnice in njenih pravil naprej (Toporišič), in SSKJ je dokaj drugačen od tistega iz 61.leta al katerega že, žal je zapisavanje sprememb počasnejše kot samo dogajanje.Se bo kmalu našel drugi Toporišič.
V pesmih si dovoljujem kikse, tako kot v pogovorih na forumih, kjer je pisana beseda neposredno živa. Sovražim pa zlorabe besede in njene žalitve.
Mariniran jezik
Vzameš jezik.Odvzameš del.Tistega, ki ga težko prežvekuješ.Te muči, najeda, ti gre na jetra in je neprebavljiv. Pa ga obrežeš, potolčeš, namočiš.Dodaš željene arome, ščepec soli, popra, po okusu in rabi tabasco, šilce žganja..ali malo vina..Potem se ti začno cediti sline .Končno zaslišiš in začutiš.Besedo. In nekaj časa si znjo zadovoljen.Te hrani, zadovoljuje.Bogati.Ko jo spregovoriš, zasiješ. Toda nenadoma postaneš njen suženj, te otesnjuje.In se ji maščuješ. Potem jo spreobračaš, prepogibaš, da komaj zdrži.Jo varaš s tujko,eno, dvema...Ker je boljša , bolj drseča in domač in ne rabiš dojemati bistva njenega pomena.Zabavaš se s besednimi kurtizanami in jo želiš nadomestiti.Ker so lahke, plehke in te ne obremenjujejo. Kdo je močnejši, a?Človek ali beseda? Svojo besedo začneš zanemarjati, pozabljati..Našel si boljšo in jezik te uboga pri izgovorjavi. Toda beseda je živa in takrat,ko najmanj pričakuješ,se obrne proti tebi.In potem se maščuje.Zaradi ene same besede ostaneš nenadoma sam, brez vsega..imetja, ljubezni, brez sebe. Kolikor lehko z eno samo besedo pridobiš, toliko in še več lahko izgubiš. Beseda je idealna ženska, ki te bo ljubila tudi, če se spogleduješ z drugimi, ker jo s tem ohranjaš.Željna sladkanja, negovanja, plemenitenja, darovanja, sprejemanja.Nežnosti, strasti in vsega, kar ji lahko daš iz sebe, če jo znaš izgovoriti, napisati.Ve in ceni, kdaj je odveč.včasih se skrije in umakne sama..Toda samo, če ji ostaneš zvest in je ne zlorabljaš in prizadejaš bolečine. Sploh , če se zavedaš najhuje zlorabljenih besed.