Dostikrat se v življenju počutimo kot vrvohodci, ki izgubljamo tla
pod nogami, a vseeno stopamo z zaprtimi očmi, vodijo nas naši čuti.
Seveda si želimo, da nas ne prevarajo, ne ogoljufajo in nas vodijo
varno preko brezna, ki se nam reži in nas liže s svojim požrešnim
jezikom. In srečno na drugo stran, čimvečkrat v življenju in
verjamem, da uspe, če imamo seveda možnost ustaviti se ali pa
vrniti na začetek. Je pa seveda vprašanje, a ima to smisel? Mislim
da le pot naprej, četudi v neznano, a vabljivo. Oja:).
Hoditi po vrvi, se držati na tanki liniji tanke črte, ki straši, ko strah pozibava vrv, telo, ko telo in noge lovijo ravnotežje. To je pa težko. A tudi na tleh ni rečeno, da si "na konju".
Tudi tam lahko hodiš po trapezu, ko s strahom gledaš dol, da je ne priletiš in se cel polamaš.
Je pa dobro. Pa saj ne misliš resno, ne da ne!!!?!!! Lp emka, hope
Nekje sem že zapisala, da mi je življenje namenilo drugo priložnost..Od takrat se zvedam, da zares hodimo po vrvi, lahko tako spretno, da se tega niti ne zavedamo.. Jaz se tega na polno..In od takrat me ničesar v življenju ne preseneti, prestavi.. Vse stvari so rešljive, čeprav nas ima življenje v oblasti, se amplitude nihanja vrvi z lahkoto premagujejo..
Nekaj poetov Vas je pa kar optimističnih, emka. Škoda, da nimamo vsi recepta za to, je pa luštno brat. In če je danes zabava s šampanjcem v takšni romantiki, potem ni razloga da ne bi bilo optimizma. Lepo*, emka.( 5Xpo10=umet.pres.), nočko,hope
Moja zgodba je tudi objavljena na netu, sicer en povzetek (10 000 znakov cca),ker sem v taki obliki rabila napisat za natečaj.Napisana je pa že takorekoč cela knjiga, ki pa ne vem, ča bo ugledala kdaj luč sveta, namreč pisala sem kot vrsto terapije.V tem zadnjem letu moje rehabilitacije so nastale tudi pesmi, prej sem pisarla druge stvari...
Saj emka, pisanje kadar umirja duha v telesu je tak vrsta sproščanja za čisto vsakega. Misliš, da se vsak v tem ringlšpilu zave, ima dosti moči ali premalo?!!!! Berem. Lepe pesmi so, veš. Lepo jutro,emka hope
Če ne bi doživela in preživela lanske nezgode, bi bilo povsem drugače.Ne, ljudje se masrsičesa ne zavedamo, dokler nas nekaj ne butne v glavo, kot je mene, dobesedno.Lahko teoriziraš stvari, ja , tako more bit in tako bi moralo biti, toda vse izhaja iz lastnih izkušenj ..meni se pač ne more zgoditi.. Da boš lažje razumela ,o čem govorim..namreč, lani mi je konj zdrobil vse obrazne kosti..:)In bi umrla po vsej verjetnosti, če me ne bi drugi konj obudil z lizanjem..toliko na kratko:)
Moje življenje se je sunkovito obrnilo..na bolje:) Lp,M
emka, jutro včasih vzdihuje, včasih ne konča noči, noč je iz sanj, toplih v objemu nežne gladine koder reka prepletena z vodo mirno teče včasih zastane umiri oči in kot bi poljubil dvigne dan noči v letu svetlobe za trening vida oči, ko vid umsko stran sledi, objame veter dih drevesa, pilot odpelje, drobni listi padajo spet na veje,