Raztresite moj pepel
prek poljan cvetočih,
preko rek deročih,
v puščavi
in goščavi,
da zleti kot ptič, ki krila je razpel.

Moj je zadnji dom nebo,
ki prek morja se odpira,
ki pogled do zvezd zastira;
da do njih
lahen dih
in poslednja krila me neso.

Ne bom ne angel, ne hudič,
kajti angelov v nebesih ni;
oni v srcih so, kot ti.
Ne njih krili,
ne glas mili
ne popelje me v nič.

Jokali za menoj bodo ljudje
kot tihi dež pomladi.
Kot kaplje, ki v nasladi
tiho pot
zemlji sprot
iščejo si in se razprše.

A ni vredno liti solz za me,
ki sem tihi sen živela,
ki za rep sem sanje ujela.
Preko mest
tja do zvezd
dvignejo naj vaše se glave.

Pa za tiste pomolčite,
ki so dosti časa imeli,
a ne ljubili, okusili, Živeli.
Naj živi
vsak lepih dni,
da poti se zadnje ne bojite!

Lilly