Lidija, lepe so. Vse. Samo težko odgovarjam na njih.
Piše naravnost, kar je včasih težko govorit.
No, upam, da moja prijateljstva ki jih imam, kjerkoli,
ostanejo takšna kot so. Ni hujšega od izdaje.
Samo ni to boljše malo...bek dat, pozabit, če ne še bolj boli...
Lep dan s srčki posejan,
Irena - hope

Pride dan, ko prijateljstva v prazno izzvenijo.
In pride dan, ko se poberejo in (spet) zgradijo ...

Nekatera.
Nekatere razpoke
pa so pregloboke.

Ob tem razmišljanju me je obšlo, kako smo Slovenci neke vrste "ljubimtefobi". Kako malokrat to izrečemo, in še takrat (lahko) zveni ponarejeno ali pocukrano. Imamo svoj "rad te imam" in niti ta ne zdrsne tako gladko z jezika kot npr. "I love you" (v anglosaških deželah).
Je "Rad te imam" nekaj takega kot "I like you"?
Mislim, da ne. "I like you" slišim kot precej manj čustveno, manj predano, manj globoko, manj močno. Vsekakor mi ne bi bilo všeč, če bi mi dragi rekel: "I like you."
Videti je, da je naš "Ljubim te" pa sploh rezerviran le za ljubimce. Ste že kdaj rekli to otroku, staršu, prijatelju? Verjetno ne. In ko smo že pri tem, kako pogosto rečemo staršem, prijateljem, pa tudi otrokom: Rad te imam?

Če izrečeš prevečkrat, prepogosto, izgubi svoj smisel. Postane rutina. Ja, ja. Saj vem. Kaj pa ... če ne izrečeš nikoli? Enkrat na leto? Enkrat na deset let?

Joj, kam me je "odpeljalo" ... V današnjem svetu je ljubiti/imeti rad nevarno, če nimaš srca v neoprenskem ovoju. Lepa beseda je dostikrat res le - prazna skleda. A čuti nasedejo temu ničevemu ljubkovanju. Do nezavesti.

Kerstin