Hvala Kerstin, nekako se mi je zdelo, da moram zaokrožiti vtis. Ko oči zrejo v trenutek, ki traja, prisluškuješ, čakaš, da se nekaj zgodi, želiš si da fotografija oživi, ti da vzgib, morda za trenutek kot da bi oživela, a vendar le subjektivni občutek, ostaja tiha, mirna in rodil se je zaključek, nekako logičen, z manj besedi in realen. Sicer pa, saj veš kaj me je navdahnilo, za to še enkrat hvala:)
gabrijel, kje za vraga še najdeš čas, da napišeš kakšno pesem:)))), ko si aktiven sto na uro:))))) in prav je tako in nehote se mi utrne misel, le kje za vraga še delajo podobne modele, polne energije, pa ne samo notranje lepote:)), a maš kak recept:)))))). No, malo sem se oddaljila od komentarja, a ne morem drugače, če pa si tako prikupno rekljiv:))))).