Nekako ne razumem vsega tega okoli zora. V pesmi Knezov zet Simona Jenka je verz "ko poči zor, ti moja boš", zor je v SSKJ, na BesAno se pa prosim NE zanašajte, ker ji še veliko besedišča manjka.
Tule dodajam Jenkovo pesem, ker je vredna branja:
KNEZOV ZET
Pač lep je mladi vrtnar bil,
Ki rože v vrtu je sadíl,
I rad je delal, bil vesél,
Pa tako pesem si je pél:
Najlepšo rožo bom izbrál,
I svoji ljubici jo dal;
Saj bodem, če sem tudi kmet,
Enkrat še vendar knezov zet.
Pri oknu stal je gospodár,
I slišal, kaj je pel vrtnár;
Po udih stresel ga je mraz,
Od jeze bil mu bled obraz.
Le semkaj, semkaj, moj vrtnár!
Tak klical ga je gospodár,
Vrtnár si bil doslej ti moj,
Denès pa greš na lov z menój.
Le vzemi puško rísano,
I z mano pojdi na goró,
Da ustrelíva tam volká,
Ki trga mlada jágnjeta.
Ko solnce šlo je za goró,
Prižgalo zvezde je nebó,
Skovír na gori je zapél,
Nekdó slovó od svéta vzel.
Po Kolpi plaval je mrlìč,
Nad Kolpo je odvával ptìč.
Odbíje ura polnočí,
Po starem gradu vse že spí,
Hčí knezova le še ne spí,
Pri nji še svetla luč gorí.
Na vrtu pa stojí nekdó,
Premílo prosi, presladkó:
Le pojdi, ljubica, z menój,
Da poročíva se nocój;
Ko poči zor, ti moja boš,
I jaz za vekomaj tvoj mož.
Tak milo prosi, tak sladkó,
Da zmoti módro ji glavó.
Obléče krilo svileno,
Z ruménim zlatom vdélano.
Čez krilo pa srebrni pas,
I rožo déne v kito las,
Ki jo vrtnár je včeraj dal,
Ko je pod njenim oknom stal.
Grad beli tího zapustí,
Za ljubim svojim pohití
Oh pojdi sem, ne mudi se!
Glas znani v dalji čuti je.
Če teče bolj, če bolj hití,
Klic vedno dalje se glasí.
Počákaj, ljubček moj, postój,
Postój, ne beži pred menój!
Le híti, híti, ljubica!
Saj že na koncu pota sva.
I ko do Kolpe prihití,
Na strmem bregu obstojí.
Iz vode glas se je glasíl
Tak žalosten i táko míl,
Da príme s čudno jo močjó
V globoko zvabi jo vodó.
Skovír skovíkati začel,
Nekdó pa votlo je zapél:
Če bil sem tudi reven kmet,
Zdaj sem pa vendar knezov zet!
Vir:
http://sl.wikisource.org/wiki/Pesmi_(Simon_Jenko)Kar se pa tiče ajdine pesmi, je pa tako. Če hočemo biti strogi, to ni haiku, ker je jutranjost zore/zora neke vrste podvajanje pomena, ni zgoščena bz.
Meni je pesmica všeč, jutranjost zora (daj zvezdico k zoru in na dnu pojasni, če se ti zdi) se mi zdi dobra bz, ker gre za očitno povezavo, ki ravno zato morda sploh ne pade na misel, hkrati pa ne gre za besedi iz iste bes. družine (kot npr. sončnost sonca), tako da ni plehka. Če je traktor lahko dizlast, je tudi zor(a) lahko jutranja, ne? Jutranjost je super izpeljanka!
Zor (brahek), pa je stvar rešena.
Lep pozdrav!
Kerstin