Lepo si opisala ptice davnine. Niso vedno prijazne in naklonjene
naši dlani, da jo pobožamo po peruti, so tudi takšne, ki v nas še
vedno dolbejo in dolbejo bolečino, všeč so mi tvoje, ki tudi meni
dopustijo dotik.
Kako živo je danes tukaj. Pa na toliko strani nas vleče. Zunaj sonce, sobotna opravila. Pa že komaj čakamo čas "piknikov". In danes, tukaj na tem potralu je pravi pravcati mali piknik.
Silvy, saj bomo šli lovit sončka, samo mladiče še nahranimo:))))), no jaz imam enega že odraslega mladiča doma, a se še vedno drži peruti mame. Kako pa naj ne pišemo, če se kopičijo pesmi, ki dotakljivo koketirajo z nami.