Ja, dober odgovor. Čeprav nekateri tudi sebe ne spoznajo nikoli do konca! Drugim pa sploh ni dano, da bi začutili to, kar prebiva v njih ... In iščejo v drugih ljudeh ...
Pomoje niti ne, da jim ni dano. Vsak ima v sebi tisti kristalcek, skozi katerega pronica mavrica... Vprašanje je le, če si zmožen sprejet toliko barv. Lažje je gledat barve, kot pa izvedet, zakaj so nastale...
Vedno vprašanje zakaj? :) Vsak se boji... ampak, ko se pa najdeš, je pa to neverjeten občutek. Npr, ko se pogledaš v ogledalo in veš, da vse kar boš naredil, bo s srcem. Da ne bi katera stvar šla mimo tebe, brez da bi je ošinil s pogledom... Jaz sem se našla v ustvarjanju. Tam sem tisto, kar sem in tisto, kar hočem biti. :) Včasih obupam. Včasih preklejem vse... Drugič si pa življenja ne znam predstavljati, če bi bila drugačna. :)
Lahko je hoteti, si želeti, za nekatere stvari je potrebno več kot samo enega človeka. Tudi skupnost je bolj sama, kadar je nekdo sam. Dokler ni najdene tiste prave strani, pravega cilja, tako dolgo se gre... vsaj zdi se mi tko. Mi je všeč, Lkjtra@, zato sem jaz prišla tudi do dlani. Lepo jutro, hope