* avtor jan šmarčan

Jan, sem obljubila. In sem prebrala. Moram reči, da je bil moj vdih ob pesmi, katere povezavo sem nakazala zgoraj, veliko veliko bolj odprt kot pri tvojih poprejšnjih pesmih.
Resnično se pozna, da si v svet vstopil z drugačnim korakom, in tudi optimizem, ki te preveva v vsakdanu, je v pesmi ubral svojo pot, svoj ritem, celo z možnostjo, da "morda pa res nekega dne (ona) razbere namen tvojih stopinj iz tvoje dlani".

Kako prijetno mi je bilo, ko sem opazila, da si (nas) ogovoril s stihom. Za seboj si potegnil duše poetov, ki častite pisanje in Življenje. Začel skorajda novo "neskončno pesem".
Sama se z verzi ne morem pridružiti vašemu modrovanju, vašemu spletanju in prepletanju. Moje pisanje v tej obliki je ponovno v mirovanju. Moje počutje pa s pesmimi Ferija Lainščka in prehajanji svojih travnikov: Prijetni so travniki avtor Romana Novak ter vzporednimi dimenzijami (otožja): Kadar mi je hudo ... avtor Romana Novak.

Poslušam pesmi iz Ferijeve zbirke Občutek za veter. Dve bom kar pripisala sem. Ne toliko zaradi tega, da zaznaš moje počutje, mnogo več zaradi njune / njihove lepote. Škoda le, da se ne da tudi glasbe predvajati na temle portalu .....

TIŠINA
Kot stare trobente kot smet na nasipu,
pot sončnega zajčka ujela je v hipu –
gorela ta kratka je iskra v očesu,
spet črne le mravlje so šle po telesu.
Igrala je svatom in jih preglasila,
ljubila je godca in ga poročila,
dišala sladkó sta ji slina in vino,
ko živa sta mrtvim še pela tišino.
Zdaj v cevi pa njeni je njena tišina,
le veter še dahne kdaj v eter spomina.
---

SAMOTA
V globoki praznini neba nad ravnico
le vetra valovi še zibajo ptico –
perut je brez teže in duša ni njena,
pripeta v večnost, ki nima imena.
Na pladnju obzorja pa hodec je sam,
pripet le na senco, ki pada k nogam.
Negibno čez njega zre bogec lesen,
pogreza se v stišje meglenih kopren.
Nihče ne bo vedel, kako ga je strah,
ne kaj je zapisal s stopinjami v prah.

Romana.