Forum
- Datum objave:
11. 02. 2009 ob 20:48 - Spremljaj
- Število komentarjev: 8
- Piše: Jan Šmarčan
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 1436 krat
kdo ste
poeti
ki berete te boleče stihe
pozimi in poleti
skozi kraje mrzle in vroče
strahovi moreči
občutki prenežni
prebliski pa bežni
lovimo okruške
raztrgane rime
postavljamo duše
v brezpotja zime
čakamo znova
da stih nam zapoje
da svet se obrne
spet v tirnice svoje
smo večni iskalci
prozorni silaki
mehkobe dajalci
le v sanjah junaki
kočijaž
lastovke v jati,
krila dvigujemo,
potujemo na Jug.
*
Na Jugu sonce sije,
v zimi toplo piha
veter, na Jug letimo.
*
hope
nemo kričimo z drevesa
obračamo dušna kolesa.
Silvy
ki iščejo pot
do struge široke
smo reke
deroče in mirne
in včasih mrtvice
smo voda
ki nekoga odžeja
in nosi spomine
murka
v hladna ognjišča.
Tema sred dneva,
v kateri se duh oddahne,
voda, ki ob izlivu odžeja,
bližina, ki na daljave hrani,
pest, ki s peresom rani.
Ozko grlo, ki skozenj
curlja spoznaje,
da besede v vsakem
budijo druge pomene.
Smo tiha skrivališča
in lakmus za vest sveta.
smo duše ihteče
sameče, bežeče.
Smo lica, poljubi.
Smo kaplje plazeče,
Svetleče in sinje.
Smo morja, le reke,
potoki, nevihte.
Smo dlan in stopinje.
Smo objem.
Zatočišče -
odlitki sveta.
Mateja
okleščene stavkov
kipečih,
oropane
besed svetlečih,
opraskane
v trnih bodečih.
Gmajne
ob poljih nepoznane
z burjo prečesane.
Komentiranje je zaprto!