Pjesma koju u dahu pročitam i zanijemim, ostanem bez riječi, je ona pjesma koja je puna, puna višedimenzionalnih slika i razmišljanja, koje ne mogu i ne znam staviti u ovaj komentar...zato samo - Kerestin, divim se tvom sveobuhvatnom izražaju...budi sretna!
Kerstin, večkrat kot jo preberem,vedno bolj boleče jo občutim,človek bi se kar zjokal nad tem svetom, saj se tudi bom ,čeprav bom s tem najbolj pomagala sebi. Hvala ti za to globoko občuteno in opisano bedo sveta, ki me mrazi in boli do ,čeprav klišejsko, srca. lp,adisa
Hvala za odziv, za roke, ki se sklenejo v krog, v katerem je moč. Taka ali drugačna, gotovo pa dobra, pozitivna. V času vojne južno od nas sem bila najstnica in se za to nisem posebno zanimala. Še danes pravzaprav ne poznam podrobnosti. Vem pa, da je padlo - kot vedno v vojnah - nešteto nedolžnih žrtev. Vem tudi, da poročanja o vojni, tisto suhoparno naštevanje, toliko in toliko mrtvih, človeka hitro otopi. Kot poje Merlin, "samo krvava mrlja na bijelom svjetskom teve ekranu". V pesmi, v glasbi, v sliki postane to resnica. Nekaj, kar seže v srce. Kar pretrese človeka v jedru. Pod pogojem, da to jedro ni norost in kodni zapis: ubijaj. Ko pogledamo, kaj počne človek že tisočletja, se slednje ne zdi tako nora zamisel. Upam pa le, da ni resnična.