Silvy, pozdravljena. Razveselila sem se tvoje nove pesmi
Zgrizena pesem avtor Silvy.
Z izbranimi besedami nam narišeš en skoraj že gnil papir - ki je
poseben, ker nosi sliko, nosi sporočilo. Zdi se pomemben, a
nezraberljiv. V zadnji kitici se vendarle prikaže košček z besedo -
morebiti bo ta dal težo in smisel? prežrtemu listu (o, kaj bo zdaj,
kaj bo zdaj? brbota v bralski radovednosti) - pa ga odnese veter.
Pač, se zgodi. Ampak zakaj je bil zgrizek sploh opažen? Skratka,
pričakovala sem bolj udaren in pomenski konec.
Nimam kakega pametnega predloga, a vem, da ga boš sama našla -
vsega ostalega ne bi spreminjala - pritegnil me je tvoj način
upovedovanja in sporočilo pesmi, zato bi se mi zdelo umestno, da ji
konec spremeniš. Kaj praviš?
Hm, zdaj sem pozabila, kako je bilo prej - veter je odnesel in prebral, kar je pisalo tam. Zdi se mi, da si spremenila tudi prvi dve vrstici zadnje kitice?
Zdaj me zmoti vpletanje ljubezni - kot bralka doživljam pesem tako: govoriš o nekem pisanju, mene pravzparav "matra", kaj bi to bilo - tudi če je poslovilno pismo, ni nujno, da mi prineseš to na pladnju.
Poskusi ostati v tem koscu papirja, ki ga opisuješ (ne stopiti ven in vprašati kdo je raztrgal ... ali oddati sporočilo vetru) - mislim, da bi bila pesem močnejša, če bi znotraj opisovanja tega papirja našla nekaj, s čimer bi pokazala na tisti vredni in razpoznavni del, ki ta papir loči - in to kako! - od na primer obžganih koščkov starega dnevnega časopisa. TO naj na nek način sporoči ta košček sam (nimam pojma, kako!) in tako najbolj neposredno stopi do bralca, brez vpletanja posrednikov. No, to je res velik izziv. In upam, da sem sploh razumljiva?