Forum

France Prešeren - 3. GAZELA - Romana Novak

Ker med pesmimi objavljamo izključno avtorsko poezijo, sem hommage Romane Novak Prešernu prestavil v forum, kamor tovrstne stvari spadajo.

Naj se ob današnjem dnevu s Prešernovo 3. gazelo, ki izžareva hrepenenje ljubezni, poklonim spominu na vélikega moža slovenske in evropske poezije, obenem pa stihe namenim tudi vsem (nam) občutljivim dušicam ob bližajočem se dnevu ljubezni.
Med drugim so tele vrstice primerne, ne le da se poklonim Francétu, temveč da izrazim svoje občudovanje njegovemu znanju, njegovemu dovršenemu slogu in pesniški disciplini. Ob vsem tem si pogosto zastavim vprašanje: "Kaj le si predstavljam, da se skušam s svojim pisanjem postaviti ob bok nazivu PESNIK / POET??"
Toplo voščilo ob kulturnem prazniku.
--
***

GAZELA

Žalostna komu neznana je resnica, da jo
          ljubim,
v pesmih mojih vedna, sama govorica, da
          jo ljubim.
Ve že noč, ki bridko sliši zdihovati me brez
          spanja,
ve že svitla zarja, dneva porodnica, da jo
          ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad
          večera
tiho tožbo moj'ga bled'ga, vel'ga lica, da jo
          ljubim.
Prebival'šča moj'ga stenam, mirni je samoti
          znano,
tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi,
          raste,
ve že, ki nad potjo leta ptica, da jo ljubim.
Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo
          njega,
ino ve, ki memo vodi me stezica, da jo
          ljubim.

Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati
          od mene
in verjeti noče draga mi devica - da jo
          ljubim.

(Poezije, 1921)
 

Komentiranje je zaprto!