Še zmeraj se zleknem
z odpeto kožo
v zibanje tvoje mreže.
Ne tolažim oči,
poteptane z vidom sanj;
ne bojim se za medovino hlipanja
(polna ga je vsaka zarja!)
Tole je veličastno! S tem seveda ne zaostajajo ostale vrstice v
tvoji pesmi, breza, vendar je ta je zasijala v vsej svoji
lepoti.