Hvala Kočijaž!
Grave - slišim ga, ne znam ga zapisati, igrati pač ... tudi na klavir. Ljubša mi je glasaba. Teorija - vse je tako jasno. Lahko se je naučimo, brez čustev je. Praksa je drugačna. Praksa naredi melodijo. Če imaš posluh zaznaš njeno odstotnost.

Eh, danes je nedelja ...

Lp,
Zalka

Vedno me očara, ko nekdo čustva, ki so nam večinoma znana (včasih že kar preveč, so že skoraj vsakdanja, v smislu osamljenosti, teže življenja), izrazi na drugačen, nov, svež način. Podobno kot 5.35 avtor Mateja J.Hočevar si tudi ti segla po drugačnem platnu za upodobitev teh občutkov. Po klaviaturi. :)

Zmoti me dvoje.
Najprej verza:
Zaničujem,
v znižane tonem.

Tu mi manjka predmet. V znižane KOGA/KAJ tonem? Vem, da v tone. In da bi bilo neprimerno "v znižane tone tonem". A občutek, da nekaj manjka, ostaja. Sama bi morda zapisala
v nižaje tonem.

Druga stvar pa je morda čisto subjektivna - rdeča nit mojega razumevanja se pretrga med verzi:
Kontrapunkt.
Disonanca.
Harmonija.

Kolikor razumem, ni lirski subjekt prav nič harmoničen, niti v molu ni več, prešel je v grave, v disonanco. A vendar dirigentu (ali skladatelju ali ... :) to ni važno. Važna je namreč dinamika! Glasno, še glasneje! Naj bobni ta razglašenost. Kako se tu notri znajde harmonija? Vem, da ne maraš razlagati pesmi, a morda mi tole "barikado" vendarle pomagaš odriniti, da uzrem povezavo?

Lep pozdrav!
Kerstin

Ha, Kerstin, lepo da si se oglasila.
V znižane tone tonem, ja, lahko bi tako napisala pa nisem z namenom. V naslednji vrstici jih namreč naštevam in bi bilo, po mojem mnenju, "vbijanje v glavo", da najprej rečem v tone, potem pa jih še naštevam. Ker je jasno, da v tone. Hotela sem ujeti metaforo, morda neuspešno. Recimo takole. Celi toni so uravnoteženi, zvišani euforični, znižani pa slabšalni. Če naštevanje bereš natančno, boš našla notri tudi bes (be, es). Skrit je, ker ga prikrivam, morda sramujem...

Kontapunkt je horizontalno ujemanje tonov, torej zapisovanje not (tonov) v melodijo, ki je ritmično in melodično samostojna v skladbi, v daljših delih rečemo tudi motiv, ki ga lahko ob poslušanju, recimo koncerta, večkrat prepoznamo v različnih harmonijah in tonovskih načinih.

Harmonija je vertikalno ujemnje tonov, ki je lahko tudi disonančno. Harmonija ni vedno, laično rečeno, harmonična, je pa, laično rečeno, spemljava ... Upam, da je zdaj to razumljivo. Gre za, če spet uporabim metaforo, za tisto vse, kar naredi koncert - celoto.

Ja, igrala sem se glasbeno teoritičnimi izrazi... Sem hotela spodaj narediti slovar, a sem potem pomislila, da bi znal kdo biti užaljen, češ, za koga nas pa imaš.

Pa naj še napišešem, da je Grave zapis, ki se nanaša na tempo interpretacije skladbe ali delčka daljšega glasbenega dela (mogoče so bolj znane Andanete- zmerno počasi, Allergo - veselo, Presto- hitro, Largo - široko, zelo počasi). Tempo Grave je počasna, težka, odločna.

Meni zadevica štima. Namenoma se nisem spuščala v razne ključe, višaje, nižaje, triole, četrtinke, celinke in kaj jaz vem kakšne izraze še tone, note.

Glasba je po eni strani strašno empirična, po drugi strani pa neotipljiva, prepuščena skladatelju in potem poustvarjalcu. Magija, ki prinese neverjetne razpone čustev. In to sem hotela doseči. Stvari, ki so empirične in druge, ki so manj dosegljive.


Lp,
Zalka

No, vidiš, šest let glasbene šole ... proč vržen denar! :))

Ja, tako človek pozabi, česar ne ponavlja in kar ga, iskreno rečeno, nikoli niti ni veselilo. Solfeggio je še živ v spominu (kako smo ga sovražili! :), učbenik s tem naslovom in tudi vaje v njem!), seveda tudi toni, nižaji, višaji, lestvice, akordi in izrazi za tempo in način (staccato, legato itd.). To se je nanašalo tudi na prakso (igranje instrumenta) in je ostalo v glavi. :) Ostalo pa - se ne spomnim, da bi se sploh kdaj učili, npr. kontrapunkt, harmonija, kot jo tu opisuješ, ipd. Verjetno smo se, a sem pozabila. Zato mi je tale tvoja razlaga zelo prav prišla, da lahko pesem zdaj razumem in se rdeča nit ne pretrga. Ne, gre prav lepo legato. :))

Kot sem že zapisala, bi bilo neprimerno (iz razlogov, ki si jih potem sama navedla, pa tudi - tone - tonem) "v znižane tone tonem". Zato sem predlagala tiste nižaje. Ja, prav tako tudi sama razumem glasbo: višaj je vzhičenost, nižaj je potrtost. :)) Zlasti, ko sta zraven še be in es. Čeprav je v resnici vsak nižaj hkrati tudi višaj (npr. des = cis), kar pa konec koncev samo doprinese h globini pesmi.

Pri Smetanovi Vltavi mi je zelo všeč, kako isti motiv prehaja iz dura v mol. Všeč pa mi je tudi "vreščanje" septime in septakordov, a ne morem se spomniti, v kateri skladbi (morda pa je bila le vaja) sem to morala igrati. Hu, nič kaj prijetno za prste (in ne za uho), a vendar udarno.

Naj na koncu rečem, da pri nekaterih pesmih razlaga navsezadnje je potrebna, če jih hočemo doumeti. Tako in tako si jih potem še vedno lahko po svoje interpretiramo. Zato sem vesela, da si razložila, mislim pa tudi, da tvoja ideja o slovarčku ni bila slaba! No, zdaj je stvar razložena tukaj, kar je morda še bolje.

Lep pozdrav!
Kerstin