Nekateri menijo, da so poklicani pomagati, oziroma usmerjati poti in ambicije nedoraslemu, pozabljajoč, da se vmešavajo v avtohtonost in samozavest rastočega, ki ga omalovažujejo s svojimi " skrbmi."
Skrbnik bo največ naredil za zaupanega mu, če bo dovolil, da se samostojno, kolikor je mogoče v danih razmerah odloča, nenazadnje bo vedno vprašal za nasvet, če se ga pusti pri miru.
Dobro napisano, brez grenkobe, ta, ki mu je namenjen poduk, bi se nemara še kaj naučil,
čestitke, yoyoba.

@Branko: ne, pravzaprav ne ravno s starši, ampak z eno nekoliko podobno figuro v mojem življenju, ki si sama včasih dodeljuje vlogo starša, čeprav to ni na mestu.
@Svit: ja, se strinjam, sploh pa je takšnih ljudi ogromno na področju duhovnosti, v odnosu učitelj/učenec. Še najbolje se mi zdi dopustiti, da je tvoj guru Življenje, ker ljudje s svojimi altruističnimi težnjami večkrat vse skupaj pokvarijo, kot da bi v resnici pripomogli, da lahko "vzletiš".

Se strinjam, yoyoba.
Učitelj tudi kdaj pa kdaj pride prav, vandar bi končni namen moral biti, da Učenec ne išče v njem izpolnitve, ker je iluzija, da se bom razvil, časteč nekoga zunaj sebe.