Svit, hvala. Tudi jaz se sprašujem, zakaj je bilo včasih "več duhov" kot danes. Recimo, da verjamem v duhove in parapojave. Zakaj torej? Ker so se vsaj v Sloveniji ljudje več zadrževali v naravi, veliko več pešačili, imeli torej več možnosti videti nadnaravno? Mogoče. Mogoče pa so takrat to še povedali, danes pa o tem molčimo? Ne vem. Meni se je že zgodilo kar nekaj izjemno čudnih reči, nekatere bi se s kakšno fiziko še dale pojasniti, drugih tudi ne, toda zdi se mi, da kljub razvoju in novim vedam ipd. take stvari še vedno ostajajo nekakšen tabu, privzemajo status "pravljic za zimske večere" ipd. Ko začneš kje o teh rečeh pripovedovati, takoj 'pokasiraš' čudne poglede ...

Mislim tudi, da so nekateri bolj dovzetni za takšne stvari, drugi manj ali sploh nič, kar je povezano z vidom, ki ga omenjaš ti. V našem kraju je znana (še ne tako stara) zgodba, ko je mala deklica (okoli 4 leta) govorila s svojim mrtvim botrom (sprejela ga je kot živega) in ko je v sobo prišla babica, ji je deklica rekla:"Babica, zakaj si prišla, zdaj je pa boter šel!" In se ni nič bala.

Moja težava pri teh rečeh je ta, da sem strahopetna in kakor me te reči noro privlačijo, se jih tudi bojim. :(( V filmih je seveda zelo zanimivo, ko se komu kaj sanja in se potem to uresniči in si misliš, uau, ko pa se ti to res zgodi, pa občutek ni prav nič prijeten (vsaj moj ni bil), pač pa srhljiv, občutek, kot da se je zgodilo nekaj, kar ne spada na ta svet. To je pač subjektivno dojemanje, preveč vezano na 'realnost', a taki smo oz. tako smo vzgajani, vsaj v naši kulturi.

No, da ne napletem preveč ...

Lep pozdrav!
Kerstin

"Ponoč pa pršlo", heheh, da malo ponagajam :):):)!!!

Pozdrav :):):)!!! gs

Nič nič, gabriel, seveda ravno ponoči pride! Strah namreč! :)))) Pa kakšen duhec ... :)

Sicer pa - sneeeeg! Mi lakjs it! :)

Kerstin