Dobro si to napisala Romana. A je razlika med samovšečnostjo in recimo občutkom, da si nekje v gosteh in se recimo, držiš malo bolj proti sebi, kot sebi biti tudi zaveznik, v tem primeru je drugačen vzorec.
Ker kar je fatalno je kot čarobno, je sila ki nase pritegne...
No, večinoma smo čisto slične, a kar izstopa (tudi v drugem spolu) pač izstopa z neko močjo...ocena je bila D..
Lep večer Romana,
hope

A fatalne ne jokajo, za njimi jokajo drugi.
Kaj takega se meni ne more zgodit, a recimo, da je močnejši fatalen v smislu da vodi po svoji volji načina, srečnega, nesrečnega, kakor pač zna in čuti.
Lepo jutro, s fatalnimi potmi, ki bodo sreča v večnosti,
hope

Ja, fatalna je potem lahko "pijavka" nekomu :):):), pa nič ne de, res je kar je zapisal Svit, od nosilca življenja je odvisen potek tega življenja. Drži kot pribito, je pa potrebne volje in samozavesti ogromno. Pri branju pesmi, pa imam občutek melanholije ...

Pozdrav! gs

Ne vem več o tem, kot da močnost sigurno nima vštric še občutkov, kadar gre za nadvlado, za pritegovanje pozornosti in še več od tega.
Revež ni fatalno bitje, se ti ne zdi, gabrijel???
Melanholija pa se mi zdi, da je nekaj drugega, to je menda tisto, ko imaš enkrat občutek da si, potem da nisi, pa da si, pa nisi in mogoče si al pa nisi...Melanholija pa je žalost, ne FATALNOST.
Tema je boleča in vsak vidi po svoje in seveda, kaj drugega kot sodi,
napačne presoje so pa lahko zelo boleče, veš. se ti ne zdi???

lahko da se motim, nimam pa nič proti fatalnosti, ne človeka, ne živali,
je pa karma za vsakega dovolj...fatalna...
hope

Presneto ...

Oh, kaj naj vama odgovorim Gabriel in Hope .....
Najprej HVALA Svitu, ki je kot brezčasno konstanto podal svoje misli brezčasju. Tako naj bi ostalo - brezčasno.

A kaj, ljudje smo ljudje, misli nam vrvijo v glavi, vznemirjajo podobe, valovijo kri in burkajo besede .. kot vajine meni, Hope in Gabriel (kako sem se zagledala v Nisi in tvoji "pijavki" - kadar koli preberem, me klofutajo tako té besede kot tisti očitki, ki, vse kaže, niso od tebe, namenjeni meni - hvalabogu // sicer bi imela občutek, da me preganja(š), mi sledi(š), naletava(š) kot slaba vest, PREKLETO!!).

Želela sem vama podati to, kar sem kot pojasnilu sklopu štirih pesmi Famme Fatale zapisala pred leti. In sem ugotovila, da ni v tistem zapisu prav nič uporabnega. Torej povzemam danes nastajanje, pa tudi občutke:
Pred davnimi leti je tekla veriga PoezijaPoPošti, v katero nas je bilo vključeno kar nekaj nas s tega portala. Z Janom Šmarčanom sva si tako izmenjevala pesmi, odgovor na tri njegove je bil sklop Famme Fatale.
Ki dejansko govori o meni (kako pa drugače ......), pa tudi o zavedanju lastne tragike tega fatalizma:

1. moškim se zdim tekmica - nevarna sem jim
2. ženskam se zdim tekmica
3. moški me po drugi strani ne opazijo kot človeka - sem le plen (kako nizko razvrednotenje ženskosti in človečnosti)
4. ženske v meni sploh več ne vidijo človeka, temveč (neutemeljeno!!) lovačo
In tako naprej in tako naprej.

Kakor koli, v tistih letih sem bila kar precej zaznaven / prisoten bau-bau in sanja tako za moški kot ženski svet.

Kaj se je spremenilo od takrat?
Svoje zavedanje sem transformirala v odmaknjenost .. zadržanost - le moram preživeti takšna, kakršna že sem!!
In četudi je moj svet zamenjal pola, četudi tako zelo zelo spremenjena, četudi preživela metamorfozo, me Življenje še vedno klofuta, mi še vedno izmika tla pod nogami, še vedno preživljam agonijo peklenske gugalnice .. ravno ko mislim, da se počasi umirja, nihanje ponovno zaveje, pa sem spet tam, kjer tudi meni iz srca grebe temno kri ... (JEBEMU!!!!!!!!!!), in na koncu koncev pokasiram porcijo PIJAVKE, HUDIČEVKE, pa mi sploh jasno ni, zakaj, čemu in doklej ........

Torej, melanholija:
Takrat v letu, hm hm ... 1997 ali 1998 (???) gre za melanholijo (ja, Hope, res melanholijo, žalost ...) spoznanja in dejstva samozavedanja.
Tako to je.

Romana.

Draga Romana,
če se daš svetu na način, da ima še vse živo občutek, da gospodari, potem se vse to, kar si tako lepo iskreno opisala (večini se to dogaja, pa nikoli ne priznajo niti same sebi...) potem lahko prej od razumevanja pričakuješ, da bodo ušesa poslušala, dokler jim bo zanimivo. Ko zanimivost pojenja, potem pride na vrsto sodba, kritike in očitki.
In tudi to si lepo opisala in do vsake črke drži! Fat. pa pride, niti se ne ukvarja preveč, samo pride s svojo močjo nadzemeljskosti in naenkrat je kraljica vseh in vsega...! To sem misla povedati, torej v tem primeru ni moškega, ki bi sploh utegnil trezno sodit in razmišljat bilokaj...
V primeru, da pride do dvoma, ali je določena ženska sposobna ali ne biti
tako močno posebna, takrat se v drugem spolu pojavi velik dvom. A to pove to, da v šibkosti najdemo največ kritik, slabih, bolečih misli, nezaupanja in skorajda že nevrednosti...
Berem, da si Romana o tem pisala že kar pred nekaj
leti, pa kot da vesolje se suče, drugače pa je kot je tudi še sedaj...
Melanholija je občutek negotovosti, podzavestnega straha, občutka nesigurnosti, posledično žalosti. A svet se le še vedno vrti po istem tempu, se ti ne zdi Romana?
Fatalni se bodo priklonili, tudi če ni pravega vzroka, druga pa dobi kritiko, kot da skoraj niti tega ni vredna...Logika in enakost...adijo!
Subjektivnost pa je človeška lastnost nekako povzdignjenja samega sebe gor, šibki pa gre progresivno...dol...
Lep, srečen večer in miren sen, Romana,
od hope

Romana, iz tega kar si napisala zgoraj, vidim, da sem ujel delček občutkov, ki si jih podala v pesmi. Vsak se bori z nečim v življenju, ki gre neminljivo naprej, naše misli pa ostanejo v pesmi! Sem se pa nasmejal, ne zameri, takšen sem, humor me prevzame, tudi, če so zadeve resne, pa naj gre zame ali za drugega, ko sem prebral - "in Gabriel (kako sem se zagledala v Nisi in tvoji "pijavki" - kadar koli preberem, me klofutajo tako té besede kot tisti očitki, ki, vse kaže, niso od tebe, namenjeni meni - hvalabogu // sicer bi imela občutek, da me preganja(š), mi sledi(š), naletava(š) kot slaba vest, PREKLETO!!)."
Uf, hvala Bogu, da nisem "tapravi" :):):)!!!

Pozdravljena! gs

Kaj se ti dobro spoznaš na usodne ženske, da toliko veš o tem, gabrijel???
Pijavke sicer so v starih časih pile kri, vendar v zdravstvene namene,
tudi jaz sem imela občutek, kot da mlatiš v pesmi in to celo brez pravega razloga. A če je slaba vest, potem celi svet drugega spola dirka okoli in zasleduje, si tako mislil na svoj spol, gabrijel???
Lp, hope

Hahahah, Hope, nič kaj se ne spoznam na "usodne" ženske :):):):):) !!!

LP! gs

Hope & Gabriel :)!

Še en PRESNETO ... sledi ;).
To sta me zasula s svojimi mislimi.
In seveda, najprej nekaj besed Hope, potem pa še tebi, Gabriel, da se boš lahko nasmejal še bolj ;).

Draga Hope, z vsem tem, o čemer si mi pisala, se ubadam, bodem, pa tudi diham - zdaj že mnogo lažje kot pred desetimi, dvanajstimi leti - že dolgo dolgo.
Sem vajena tudi sodb in obsodb. A pravim: "Ne sodi, da ne bo sojeno tebi."
Z leti so se me ljudje (tako moški kot ženske) navadili in me sprejeli. Postala sem stalnica našega kraja, pa kljub tako izraziti (tudi polnokrvni) prisotnotnosti, kjer koli že pač, dokaj dobrodošla ...
Spremenilo se je, kot sem že poprej zapisala, to, da sem postala malce zadržana .. da več ne nastopim s konicami sulic in strupa v obrambo, ampak nastopam takšna, kot sem: naivno odkrito punče, ki nikomur nič slabega noče ... Punče?? Pa ja ...
In je lažje, veš.
Tudi ko bi želeli soditi, in tudi ko sodijo (to le še počnó), se me več ne dotika. Odprta sem in v svet vstopam odprto. Nimam slabe vesti (čeprav me zadnje čase preganja ta misel .. ki naletava (B. Baćović), mi sledi, in to le zato, ker sem se preveč preveč odprla in dopustila, da se zareže vame .. tako sem pokasirala vlogo nekakšnega vmesnika s precej nehvaležno nalogo ........).
Torej, nimam slabe vesti, ne pred sabo in ne pred svetom, čeprav na mnogo mnogo stvari iz svoje preteklosti nisem niti najmanj ponosna.
Ampak, Hope, če želi ljudstvo soditi, NAJ SODI! To je njihova težava - se pač ne morejo soočiti s svojimi podzavestnimi željami, pričakovanji, tudi strahovi. (saj veš to .. bolj kot berem tvoje komentarje, bolj mi postaja jasno, da preprosto veš.
No, sama sem s tistim pritlehnim primitivizmom opravila ... Seveda še zaboli, ko kdo dregne, a sivih las več ne povzroča.

---
In zdaj še Gabriel;

Sem šla ... ni mi dalo miru in mi ni, pa sem morala to storiti ... sem šla, pa sem na spletu odtipkala tvoje ime, da SE PREPRIČAM, če si "tapravi".
Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem te našla v družbi članov s tega portala .. huuuuuuhhhhhhhh :):):).
Res, hvala Bogu ali pač hvalabogú, da mi ni treba sprejemati tvojih klofut, ki so, mimogrede - četudi bi "tapravi" bil ti - v pesniški formi, v besednem zapisu, v bogastvu besed, hrana lačnemu in voda žejnemu kvalitetne besedne ustvarjalnosti. (moje mnenje, no)
Zanimivo pa je to, da ko sem se sprehodila po tvojih pesmih zadnjih mesecev, sem našla kar nekaj takih, ki bi jih lahko označila kot 'izganjalke hudičevke' - mene. Zato me je še toliko bolj zvilo, in sem res morala razjasniti zadevo :).
Kakor koli, ne glede na témo, rada prebiram tvoje vrstice.

-----
Obema dvema:
HVALA in še veliko veselja z besedami / tudi s klepetki ;).

Romana.

HVALA nazaj :):):) in z nasmehom naprej!

Lep večer, Romana! gs

Romana, kakor razumeš vse ni panike, ne problema.
Vrti se svet in mi v njem. Kolikor pustiš, toliko si svet privošči...
A ko zapreš nevidna vrata in ne pustiš več tega, potem ni ne bola, ne straha, ne skrbi. Takrat korak v veselju hodi, takrat tudi sonce bolj toplo sije in okoli lune je več zvezd. A ne da???!!!
Nočko v lepih sanjah Romana,
od hope