Toliko toliko tega, kar je šlo skoz misli ... Toliko toliko tega,
kar se je izrazilo skoz dolg zamolkel izdih .. in solze, ki jih
komaj zadržujem, ko Ti pišem tole ...
Ni, da bi ocenjevala pesem - oskrunila bi spomin na malo dete
...
Oh, kako se trpka bolečina zareže tudi v dušo bralca.
Naj metuljčku sinja pot sije v onostranstvo.
Romana.
Ja, lahko je nam, ki nismo neposredno vpleteni .. lahko je nam govoriti. A nekje je zavedanje tudi v tebi, draga Kerstin, da je dušica - Duša izpolnila svojo Zemno nalogo (v tako zelo kratkem kratkem času), se dotaknila tebe, vas in skozte tudi nas) ter se vrnila Domov.
Misel včasih potolaži. Za kratek hip. Potem spet žalost, spomini, iskrenje v očeh, zamolkel žamet na duši .....
Spet sem razmišljala, da bi na portalu objavila pesem, ki je nastajala po odhodu mojega očeta ..... Za nekaj 'odgovorov', za nekaj so-misli k Uspavanki. A želim pesem dati v branje ob obletnici, kot poklon na spomin, kot poklon svojemu očetu. Zato ..... Danes bom zajela v nekaj verzov tiste misli ter jih nekaj kasneje poklonila malemu metuljčku, velikemu metulju- Domnu ter vsem NAŠIM s pesem.si dragim, ljubim, tem, ki so se odtisnili v nas in so s te otipljive dimenzije že odšli ....