Pozdravljen Poet, veš ta tvoja pesem je res ta prava, zna človeka
strezniti in postaviti na realna tla, sem se malo sprehodil malo po
portalu in veš ta je pravi biser. Se ukvarjamo s količino zlogov, z
ocenami, konec koncev čakajo nekateri neko pohvalo, priznanje svoje
nadarjenosti, jokamo nad "problemi" (ki si jih sami ustvarjamo, ona
je šla, on je šel, druga 3 itd.) tisti otročiček tam, si želi le
miru in varnosti - tisto, kar mi imamo vsak dan ... Mter smo se
zdolgočasili.
MOgoče smo res dolgočasi. In mogoče bi morali nehat pisat pesmi o vsem, kar čutimo, ko na ekranu zagledamo razmesarjenega otroka. Odtrgano nogo. Mater brez upanja. Šrapnel v očesu desetletnika Punčko brez nogic Kri. dim, kri, rakete Fosrorjev dim na ožgalinah. Smrt osebno. Norost pobesnelo osebno. Sovraštvi iz prve roke.
Ne prenesem pogleda na otroka brez otroštva. Na otroke, ki se učijo sovraštva iz prve roke. Ne morem ...
Lidija, draga, nisi me razumela, sem le želel povedati, da, ko primerjam svoje tako rečene "bolečine" z očmi tega otroka, vse skupaj je res nič - kakor ti praviš - samo kič. In, če smo že v takšni prednosti pred njim, kar se tiče miru, bi mogoče bili lahko malo bolj veseli. To je moje doživetje po branju tej pesmi in to ne pomeni, da tudi Ti moreš čutiti enako, vsak ima svoj prag bolečine. Nobeden ne bo dobil več kot lahko prenese.
Sem pa drugače zelo navdušen nad tvojo poezijo, ker obvladaš rime kot jaz svoje kravice.
Resnično je včasih kruto pomisliti, kako se mi ukvarjano s nekimi problemčki, brezveznimi...Tudi jaz ne prenesem pogleda na umirajočega otroka. Pa koliko jih je..sploh ne vemo za njih. Vsak košček kruha ki konča v smeteh bi pomagal preživeti vsaj enega izmed njih. Pa vendar. Moramo živeti naprej. Lahko pa postanemo osveščeni. In naredimo kaj za njih. Kar pa ne pomeni, da ne moremo pisati rim in pesniti. Tudi duša potrebuje hrano.
Všeč mi je, ker v pesmi ne pišeš samo o norosti, ampak za kontrast slikaš povsem običajno noč, ki so je deležni tako tisti, ki živijo v miru kot tudi tisti, ki jim drugi presekavajo življenja. Zato je pesem še močnejša. Čestitam,
1ko, kočijaž, Silvy, Kerstin, Ana Porenta, ajda, Adisa, Hope in vsi na Pesem.si !
Z vsem mojim spoznanim, čutečim, povem. Slednji izmed 15000 ( neznosno število ) otrok , ki dnevno ( ! ) umre,ker nima obroka hrane ZA preživetje, ne ve, da živimo in dopustimo. Prekleto, ukleto živimo. Živijo močni, katerim šumijo prsti pod palcem. Živijo, debelijo, skrbijo za tolst, obliko, lifting, life, jet set, sam sekret.
Otroci, otroci umirajo. Svet bodi z mirom odet. Ne dopusti lačna usta. Ne dovoli pogled lačnega, trpinčenega, ne dovoli !
Moje življenje, je vredno življenja mojih otrok, ako pomorem, pomagam.
Oči ugledajo oči ? Brez. Trpljenja na robu življenja.
Svet razodet ne dovoli otroku trpet.
Kaj atomska doba, napredek, uspeh, če ne vidiš človeka na tleh ????
Otrok je v srcu življenja. Otrok vstaja. Pogled. Igra. Nasmeh.
Hvala za čut prijatelji. Slišite smeh ? Otrok je v mojih očeh.
Poet, vse drži, vsaka beseda in da je v začetku tretjega tisočletja dosegla civilizacija takšno stopnjo in še vedno prihaja do tako težkih stvari je HUDO hudo. In kako se bodo gledali preko meje potem, ko bo tega konec in bodo na eni strani sami otroci, pohabljeni, kaj se lahko da ali reče v zagovor, ko ne vidi, ne sliši, mu udi so raztrgani ali pa jih več ni... hope
Tisto nevidno je hujše, bolj boleče in skrito, da še ni ...hujše... Ko radovednost pojenja, takrat tudi največjih zagovornikov morale več..ni. A ni tako Kerstin? Lepo jutro Kerstin,hope