Kar spremljam tvoje pesmi, veš. Ker me vedno znova presenetijo s
(sicer s pričakovanim) podtonom gotike. In mi je všeč.
Brezkompromisni temni predznak. Polnokrven .. da pesem / pesmi
prežarči v kvaliteto mrakobnosti, a ne brezizhodnosti. (oh, kako
blizu .. kako zelo dotakljivo .. tako zelo domače
...)
Iz največjih globin oz. iz najglobljega dna :) - junak vzplamti (kot feniks iz pepela) v propad, ki je hkrati njegov labodji spev, v veličino, ki je tik na tem, da se zruši (dogori), a je neizmerna v svojem vstajenju. Navdušuješ dalje tako s slogom kot z izrazom. :))
Ja, spet ena odlična pesem, ki jo je enostavno potrebno ožigosati s komentarjem. Pesem, ki se nikakor ne postavlja v kot. Pesem, kot že mnoge pred njo, znova izžareva izredno izpovedno veličino. Z značilnim trpkim priokusom, vendar ostaja kljub temu skrajno subtilna, za kar s svojim značilnim esteticizmom poskrbi avtor. Pri navdušenju se pridružujem Romani in Kerstin.