Tukaj bi rada pojasnila, da namen te pesmice ni norčevati se iz
koga, žaliti koga ali kaj (npr. haiku :) ali privzemati stališča o
tem, kaj je in kaj ni haiku. To je nekaj, kar se mi je v hipu
porodilo, ko sem prebirala debato pod temo plameni - haiku -
yoyoba.
mogoče bi v pesem (smiselno) bilo vredno še dodati: če padem v gozdu in ni nikogar tam, da bi me imenoval - kaj sem potem? sem utesnjen, če me bašejo v kalupe, ali pa mi je ta srajca po meri? in še marsikaj bi se lahko vprašal, od tega, ali mu sploh kdo verjame, da res je, do tega, da ga nekateri gledajo(mo) kot Boga :-D
Kriza haikuja, identitete, kdo sem ? Vprašanje na mestu, odgovor iščem, zato življenje imam. Če bi se ukvarjal s tem, kako me vidijo drugi, bi se verjetno trudil, da bi jim kazal lep videz. Če vem kdo sem, ali pa vsaj kaj bi rad bil, bom najbrž cenil kaj menijo drugi, ne le o mojem videzu, ampak tudi delu, saj so drugi tisti, ki me lahko potrdijo, ali pa ovržejo, ampak to je v domeni dela, ustvarjanja. Da bi izgubljal energijo , se sončil v občudovanjih , kreiral svoje postopke po pričakovanjih, pa je jalovo slepilo.
Pesmica je po debati, ki sem jo spremljala včeraj, popolnoma na mestu! Bravo, za živopisno domišljijo!! In Svitove besede: izkušnje življenja in lastna prezentanca v svetu (npr. pesnjenje) hkrati, so Krizi identitete haikuja na mestu še toliko bolj. Kot bi podčrtale namen pesmi. No, pa imamo še podčrtanko :).