A ne, kako zelo se nas je dotaknila Andrejkina Deklica. Ob njenem naslovu sem se spomnila svoje Deklice, s katero sem preko pesmi božala dušico nekega občutljivega dekletca ... (bili smo veriga poezije, ki se je pletla po pošti .. nekaj nas, iz tistih časov, je na tem portalu) Nikoli se nisva srečali, a pesem je ostala. Glej, in ko sem prebirala tvoje vrstice, so me ponovno odpeljale do mojih vrstic. Tvoje tako pozorne, tako mehke, božajoče, objem, ki tolaži, ki otira solzice ...
Nasmehnila sem se. Kako podobni občutki nesnovne tolažbe. Besede, ki potujejo skozi Univerzum in se nas dotikajo neotipljivo kot puhki snega na nos :), a obenem tako močno, da preusmeri korak našega namena proti drugemu (morda smiselnejšemu) cilju.
Tvoja pesem, Snežinka, je čista, tako čista kot misel, ko si za deklico čutila.

Pa v nadaljevanju prilepim še svojo.
Potem bo dovolj za danes .. že tako se preveč oglašam.
Romana.