Ja, ki se je začel kakšno leto zatem ... A je minil. Saj, kot sem že Andrejki ob njeni Deklici zapisala; Nekatere pesmi pišemo sebi v namen - zato, da stopimo korak bližje k svojemu bistvu, svojim strahovom, svojemu otroku, ki si želi le topel objem okrog srca. Te pesmi, in tudi ta pesem, Snežinka, sama razumem kot nekakšno avtoterapijo. Res je, jih prebiramo / prebirate tudi drugi. A ne z namenom, da bi podoživljali naše stiske .. vsaj zdi se mi tako .. Gre za to, da pesem, takšna, kot je, osvoji .. potegne vase ... ali pa ne. In če se te dotakne, jasno, razpletaš svojo zgodbo. Na svoj način. Res je, da je tisti duh avtorja nad pesmijo še vedno prisoten, a zgodbo sčasoma doživljaš kot svojo - na drugačen način, v drugih dimenzijah.
Hvala, za tvoje dobro ('Naj bo le moreč sen.')
Romana.