Jutro se še rodilo ni in moje oči so pokukale na pesem.si:). Kako
dobro se to rima in ugledale na vrhu, med novimi stvaritvami pesem,
avtorice Kerstin, ki ji je morda noč prinesla misli in v jutru se
je rodila poezija, ja, tista, ki prede v jutru in njen prijeten
zvok se širi v telo in dušo, prebuja tako kot mora. Ne bom pa
kopala po vsebini kot je moja navada:))), pustila bom krampku spati
in se kasneje, ko bodo moje oči budne s pogledom risa:)), aja?,
pesem predihala še enkrat, morda ne samo enkrat.
Ponovno me presenečaš s svojim poskakovanjem po pesemskih kamenčkih, s katerimi spretno žongliraš in hkrati pristno žuboriš. Vsake toliko je tu trden, znan kamenček, kot: "Majhna hiša bele barve," "Šum potoka, duh po smrekah," vmes se odganjaš s preobrati: "V lok ulita, v les pretkana," in kot da navržeš mimogrede, nas skoraj zaustavijo sveže primere: "Steza kakor nitka lana." In ko si že ustvarim arhaično podobo, presenetiš: "Na dovozu avto-vleka." Če se poigram samo z začetkom. Skratka: pomen, ritem, rima, slog in jezik - uau!
Vse zajameš v trenutek - in dosegli ga bomo vsakič, ko ga bomo brali. Špranja za sporočilnost bo ostala odškrnjena.
Včasih dajo sanje podobo, zgodbo, 'filmček', ki pride kdo ve iz katerih globin (pod)zavesti, spomina ali vesolja. Včasih je to le zrnce, ideja, iz katere lahko zraste pesem kot v pravljici o Jakčevem čudežnem fižolčku. Takrat je avtor navdihnjen, vendar v veliki meri prost - sanjska podoba mu je le izhodišče.
Včasih pa se odvrti cel posnetek, ki je tako poln podrobnosti, podob, detajlov, vzdušja, da mu grozi, da se bo že nekaj minut po prebujenju razblinil v zgolj okostje ali sploh v nič. To si zapomniti (ne le vsebine, temveč celotne sinergije okoliščin) in iz tega ustvariti pesemski prostor, ki bo 'originalu' segel vsaj do kolen, sploh ko se original že izmika zavesti, je, priznam, izjemen izziv. Najteže je bilo začeti, vnesti v suhe besede podobo te neverjetne hiše in njene okolice ... In kot sem nekoč že rekla, da pesem mene piše in ne obratno - ves dan sem premozgavala, kaj je stalo na dovozu. Avto, traktor, tovornjak ...? In potem mi je povedala - pesem.
Oh Kerstin, jaz sem se pa kar na "ježice ulegla" ob telesnosti tvojih besed... Prekrasno hrepeneče, vrtinčasto hlapljivo, zanosno preprosto! Čudo-vito!
LP Mateja
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!