Hvala. Razmišljala sem o tem, kako bi spravila ta kratek dialog v kakšne strahovito navdahnjene verze, pa sem potem zaključila, da je bil že sam po sebi tako pesniški, da ga nima smisla olepševati ...
Res je tako kot je zapisala Lidija, malo besedi in veliko povedanega. Zanimiv utrinek in ob takih utrinkih je pri meni vedno misel, kako dobro ujeto in hitro primerjava s fotografijo, ki jo ujameš v svoj objektiv in tu se seveda ujeto prelije v besede.
Hvala, ajda. Ko sem po tejle "fotografiji" odklenila stanovanje in prišla domov, me je prešinilo, kako delujejo tiste zenovske zgodbice in koani: nisem še razvozlala pomena tegale dialogca, ampak imam pa občutek, da me je zaenkrat zaslepil fotografski fleš in bo ozaveščanje še dolgo prihajalo za mano :-)
Z leti pridejo izkušnje, starost, modrost, ta pa živi na višjih ravneh, nadstropjih. Spoštovana Starka, te že kljub mladosti ČISLA, ti daje prednost, ker si urnejša, prožnejša, kar kaže na to, da v tebi živi obetaven potencial. Skromnost pa je tvoja vrlina, ki se jo kot " filozof " zavedaš, toda filozofi imajo težave pri ego-samopodobi, zato je Modrost pravšnja, saj se daje vsakomur, ki pokaže srčnost, kar je pri izobraženih filozofih problem. Torej je koana v pritličju odlično izhodišče za tvoj pesniški, kot tudi siceršnji razvoj.
odlično, Svit! Mogoče je bilo tudi pri mojem odzivu (sem v pritličju, hvala lepa - nimam razgleda) občutiti kanček samopomilovanja, ki pa sploh ni potrebno, saj bi lahko šla tudi naprej po stopnicah ...
...kar pa ni tako bistveno. Bolj važno je to, da je postarani sosedi zdaj čisto vseeno za razgled, ki ga tam gor, visoko v nadstropju najbrž ima. Raje bi imela mlade noge. Osnovne, nam tako samoumevne sposobnosti fizičnega telesa.
morda bi, če sledim Svitovi interpretaciji (ki mi je všeč - kot duhovna pot po stolpnici navzgor), ta soseda z veseljem še enkrat prehodila pot od pritličja do terase :-) in se veselila šteng, ki jo še čakajo ... seveda z mladimi nogami, kočijaž, absolutno :-)
Vendar yoyoba, tudi če ni res, ali pač, ni važno, morda drugemu človeku, ampak starejši so živeli v času, ko so besede pomeni dostojanstvo. Danes se govori lepo kvečjemu od straha od znanim človekom s položajem, pa še tisto več ne. Ostale so sanje, ki jih bo treba vsak dan vedno bolj skrivat pred celim svetom razen samemu sebi. In če je to sreča, potem... In imaš dar, veš! od hope
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!