zdaj pa k tvoji pesmici. To je brez dvoma čisti aforizem. V haiku
ga lahko transformiraš tako, da daš bele oblake v prvi verz in nato
nekako izpelješ v svet domišljije.
Lahko pa pustiš pesmico nedotaknjeno, pa spremeniš naslov v
"aforizem", lahko tudi v "haikuid" ali pogojno v "psihogram", če ga
"obrneš" bolj vase ...
hvala za opozorilo. Tipkarsko napako sem popravila, kar si najbrž že opazila. Zdaj pa k pesmici. Veseli me, da si jo začutila kot aforizem. To mi namreč pove, da jo dojemaš - drugače. In zaposlila si me. Zdaj razmišljam, zakaj si jo posvojila kot aforizem! O ostalem pa pozneje.
Murka, samo si zadela bistvo. Samo še nebo in oblaki so bolj kot ne takšni kot davno nazaj in zato skoraj nedotaknjeni. Stopnja civilizacije ne bo nikoli tako visoka, da bi v vrsti čakala tako luna kot sonce...In v nebu so sanje, ki jih povemo ali pa ne. Včasih je boljše... Lepo je, pa tudi res je, všeč mi je, lep ostanek večera Murka, hope
Hope, samo sanje so nedotaknjene. Včasih jih povemo, včasih ne. Ampak, verjamem, da si v oblakih že videla pesem, zgodbo, podobo. Z nogami na tleh, z glavo v oblakih. Ja, taki so, otroci v nas. Lepo je, da ti je všeč. Mirno noč Hope,
murka, tole bom pa jaz upoštevala, skoraj sem že pozabila, a je dobro. Sanje so privatna last, sanje so tisto kar drži pokonci in ko jih enkrat poveš na glas lahko samo čakaš, kdaj pridejo bagri... Lp murka, hope
Hmmm, Lidija, ne razumem, kako si lahko tale utrinek opredelila kot aforizem.
Še enkrat definicija: "Aforizem je kratka, zgoščena misel, ki neko splošno veljavno izkušnjo, pravilo, ali modrost prikazuje na oseben, originalen, duhovit in ostroumen način (Živkovič, Rečnik književnih termina, s.v. "Aforizam", Beograd, 1992).
Za tole pesem bi rekla, da ji manjka duhovitosti, ki je morda najbolj izstopajoča značilnost aforizma (dostikrat celo z ironičnimi oz. satiričnimi podtoni).
To je utrinek, brahek, sestavljen iz samih prispodob.
Če pa premore tudi duhovitost, te prosim, da mi "s prstom" pokažeš nanjo ... :))
Murka, sam utrinek mi je všeč, malce me zmoti le klišejskost (naveza: domišljija - svet - v oblakih).
Ja, Kerstin, to je bil hipen preblisk, najbrž res malo mimo. Ampak vseeno, naj poskusim pojasniti mojo opredelitev;
svet domišljije je iz belih oblakov pripet na nebo
Domišljija je skupek utvar, ki so tako visoko (pripete na nebo), da je nikdar ne dosežemo. To se mi zdi splošno veljavno. Je pa domišljija kot beli oblaki tudi nekaj, v kar mehko pademo (kot v vato), pomaga nam čez čeri vsakdanjosi (spet kliše, pa kaj ;)
Kje je humorni vložek? No najbrž ga res ni, oziroma jaz ga vidim. V tem, da bi nekaj lahko bilo žalostno (to da domišljija včasih rešuje brezzizhodnost situacije ( in ji rečemo vera ali optimizem), če ne bi bilo včasih smešno ali celo absurdno (ko v nečem vztrajamo, čeprav nimamo "šans").
Tako to vidim jaz. Pa ne mi zamerit, če imam preveč "domišljije"
Lidija, samo še tiste upe, hotenja, ki so ostali, če npr. v kakšnih sanjah, tudi to ni slabo, če drži pokonci. Zakaj sprašuješ, kočijaž???Zato, ker smo ljudje umsko in čustveno razviti. Roboti nimajo domišljije, kdo si pa želi da bi bil sam robot? Lep večer Lidija tebi in vsem,hope
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!