"Ko sem v času strt", sem kot pšenično seme pod mlinskimi kamni
sprememb, kajti konča se rojstev in smrti krogotok, zato "hkrati
živim v sebi", saj kot moka z vodo postanem testo, ki ga vzhajajo
vrline, da v ognju preizkušenj postanem KRUH naš vsakdanji...
Res, zame vrhunski PREMOR, Dani,
čestitke.
In ne bi bila to jaz, če me ne bi razmišljanje zapeljalo v drugačne sfere kot jih je zapisal svit, čeprav se morda tudi v njegovem zapisu skriva tisto, kar jaz niti pod razno ne znam zapisati, napišem pač "malo po moje":), ja svit zna:). No, da odprem tisto, kar se mi je porodilo, umiranje ljubezni, tiste iskrene, morda nadzemeljske, idealne, za katero niti v sanjah ne razmišljamo, da bi se lahko zgodila, oklepamo se misli, zapisana v večnost in se s tem na nek način mirimo. A tok življenja zna kaj hitro udariti in spremeniti naš mir in ustvariti svojo strugo. Čeprav se trudimo, da bi ustavili to strugo, jo še bolj poglobimo, reke tok je še močnejši ... obstanemo, nemo zremo v divjanje reke, gledamo naše roke, ki so krvave in ranjene, ne zmoremo več. V naših mislih le le zakaj? Kje je večnost? Kdo me je prinesel okoli, kdo me je izigral? Sem bil to jaz? In ostajajo mi le misli, odprem oči in ugledam drobceno premikanje zemlje, kjer se rojeva nov potoček, morda zame? In? No, malo me je zaneslo, pa morda preveč mimo, a tako nekako se mi odpira tvoj Premor, Dani.
ajda, mene veseli že to, da kaka moja pesem spodbudi pri bralcih razmišljanje ali - še raje - (so)občutenje. ni mi toliko pomembno, ali bralec doživlja iste ali podobne vsebine kot jaz, saj vsakdo rezonira na sebi lasten način in vsakomur (najbrž) ista pesem požene v tek njemu lastno razumevanje, asociacije, itd. hvala ker si si vzela čas za tako dober komentar.
Dani, ne gre tu za vzeti si čas, nikoli mi ni škoda nečesa, kar rada počnem, kar zadrhti ali zabrbota v mojih mislih, uh, kolikokrat ropota:))))) in se zlije na papir, verjami, da je še veliko misli, ki bi se napisale, a spet jih spravim v vrečo in dobro zavežem, ker se "streznim" in rečem, pa saj ne pišeš pisemca nekomu:), le odgovor na pesem. lp, ajda
Dani, zima in sanje na toplem, pa kričanje v občutku nemoči. Tako med zemljo in nebom moderni človek danes sanja in živi bolj v upu kot v resnici. Dani, minljiva digitalna slika??? Pauza je pa dober premor, pa umirjen tudi, veš. Čujem, da je bilo zadnjič v Žalcu lepo, da pa nisi igral kitare, da pa si bil tam. Vse lepo, dneve med zemljo in nebom in na zemlji in pod nebom, Dani, pozdrav, hope
Jaz sem bila samo na enem literarnem srečanju v Žalcu, ko si bral svoje pesmi v duetu (je bila Slavica?), bilo mi je nadzemsko imenitno. Način govora med vama, od enega do drugega in vso vodenje je bilo tako odlično, da me je Renata po tistem parkrat spomnala, da je čas da greva. Hočem povedat samo to, da sem se motovilla okoli sob, gledala pravo starinsko pohištvo, poslušala besede ki niso bile obremenjene na materialen način obstoja in na koncu pogostiteb z vinom in kruhom in kaj si lahko še človek kot človek s pesmijo in vsem tem zahoče še več v takšnem večeru? Ničesar. Bilo je imenitno, da bi bilo imenitno, da bi lahko to dala na nazaj in naprej po daljincu po lastni izbiri. Ampak si pa res direkten. Res. Zanimivo, da ti na tak način rata. Meni še na drugi ne... In ko se meniš z R. ti lahko da št.mob., meni ne da, saj ja obvladaš sociol., kak pa zdržiš pa mi ni jasno... Lp Dani, hope
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!