Vampirkin krajec avtor kočijaž

Vidim, da te tale vampirka preganja nekako tako kakor mene Kosolet. :) Kakšen psihoanalitik bi nama nemudoma povedal, da so to le različne stopnje/oblike najinega notranjega ega/ida. :) Seveda bi imel čisto prav. In seveda bi se popolnoma motil. :)

V tistem notranjem doživljanju pesmi, ki si ga v sebi predstavljam kot mirno, temno, globoko jezero, je tale zadnja o vampirki povzročila največje koncentrične kroge. Izvzemši prvo kitico. Ta mi deluje preveč klinično, plastično, trdo, pusto filozofsko. Pravo tkivo tega 3D prizora se začne z drugo in doseže svoj višek v tretji kitici. Tista zlovešča napoved na koncu (še preden k tebi bo prišla potiho čez dvorišče) je podoba, ki celotni pesmi da novo, še mrakobnejšo oz. kar srhljivo perspektivo. Z njo postane pesem osebnejša, saj nagovori bralca (2. os. ed.). Svet, za katerega se prej še lahko tolaži, da obstaja samo v knjigah/filmih/domišljiji, se nenadoma znajde na njegovem dvorišču (dobesedno in v prenesenem pomenu). Hočeš nočeš se bo slej ko prej moral spopasti z njim. Z njo. Pa kakršna koli vampirka to že je.

Iz oddaljenejšega pogleda na pesem bi lahko govorili tudi o eksistencialni tematiki, da o simbolizmu sploh ne začnem. :)

Kakor koli, če se ti bo dalo, poskusi v prvo kitico vdihniti malo več osebnosti. Svoje, vampirkine, ... :)) Tudi prostorska umestitev bi bila toplejši uvod.

Lep pozdrav, pa ne krvav! :)
Kerstin

P. s. Popravi razvetil. :)