Občutek avtor Nuška Golobič

Kako prija poezija, ki zna božati, ne sprašuje, sama se zaleze v čutenje in brbota v sozvočju bitja srca. Lepo in še kako dobrodošlo za tiste, ki si želimo vsaj drobce sreče iz pogače, ki je sicer vabljiva in dišeča, a njeni drobci se znajo še kako poigrati z nami. Je pa seveda tudi občutek, da mislimo, da je to tisto, nastopi streznitev, ostanemo praznih rok. Morda je pa tisto, da so naše zahteve previsoke, želimo si razpon kril ptic, ki znajo leteti v višave in ne želimo leta ptice, ki pobira zrnja na polju in je zapredena v svoj kokon. Želimo preveč? Ne znamo stopiti na realna tla? Po drugi strani pa, le zakaj? Ja, še se porajajo razmišljanja, a vendar, bodi dovolj.

Kakorkoli že, lepa pesem.

lp, ajda